O želvici, ki se je izgubila, in o tem, kako se soočiti s smrtjo bližnjega

Zgodilo se mi je tisto, za kar vsi upamo, da se nam ne bo.

Nekega poletnega dne, ko so bile sončnice najbolj visoke, sem v nesreči izgubila mlajšega brata. Prej sem bila polna veselja, vneme, idej, naenkrat pa sem se morala spopasti z globoko žalostjo, izgubo, žalujočimi starši in sorodniki.

Vse to je bilo preveč in preprosto zaprla sem se vase. Z nikomer nisem želela govoriti o nesreči, izgubi. 

Dokler nisem nekega dne napisala zgodbo o želvji družini. O družini, v kateri se je najmlajša želvica izgubila nekje v morju. Zgodba je bila izdana v knjigi in bila v hipu razprodana. 

Prvič po nesreči sem izbezala svoja čustva na plan. In s tem malo lažje zadihala. Pa ne samo jaz. Z mano in mojo knjigo sta zadihala tudi moja starša. In širša družina. Pa tudi številni ljudje, ki so se znašli v podobni situaciji.

Ljudje, ki so izgubili nekoga, ki so ga imeli radi. Ljudje, ki jim je knjiga pomagala zato, ker so tako začutili, da še kdo na svetu čuti, kar čutijo sami. Ljudje, ki so se zaradi knjige povezali in se začeli pogovarjati o tem. 

Oglasili so se mi starši, ki so knjigo brali svojim otrokom in jim ob njej lažje razložili, zakaj ni več babice, dedka, ljubljene osebe … Zaradi nje so lažje odpirali svoja srca. 

Knjigo so začutili tudi nekateri učitelji in jo uporabili pri pouku. Če bi se z otroki več pogovarjali o smrti, o tem, kako jo doživljamo, bi se mogoče z njo lažje spopadli, ko bi se enkrat znašli v takšni situaciji. Ali pa bi mogoče lahko pomagali prijatelju, ki se sooča z izgubo. Morda bi ga potem vsaj malo bolje razumeli.

Sredstva za knjigo so šla v dobrodelne namene, knjigo in svojo zgodbo pa zdaj predstavljam na različnih dogodkih, tudi v šolah.

Želvja družina v knjigi se vsak dan uči živeti brez najmlajše želvice. Tudi jaz se učim. In čeprav je včasih nečloveško težko stopati mimo pokončnih sončnic, je moj korak z vsakim dnem bolj pogumen in malo lažji. 

Metka Dolanc, 4. letnik, Gimnazija Trbovlje