O (ne)strpnosti, fantu, ki ne zna slovensko, in babici, ki se premika kot polž

Si se že kdaj vprašal, ali si bil do koga nestrpen? 

V šoli nas pogosto učijo, da moramo biti strpni drug do drugega. Strpnosti se najbolje naučimo v domačem okolju in med prijatelji. 

Pogosto pa smo nestrpni do drugačnih ljudi. Tudi do bolnikov in ostarelih se mnogokrat vedemo neprimerno.  

Naj navedem dva primera.

Prvi primer. V razred je prišel nov učenec s Kitajske. Ne zna slovensko. Ko ga ogovorimo, nam ne zna odgovoriti.

Tisti teden se pač pogovarjamo v angleščini, ki jo zna. 

Naslednji teden ponovimo vajo in ga spet ogovorimo po slovensko. Malo je napredoval, a ne veliko. S privoščljivim nasmeškom na ustih in z mislijo, kako mu gre slovenščina slabo, se obrnemo stran od njega. V skupinicah se pogovarjamo, ne da bi ga povabili medse. On ostane sam v svoji klopi, sam se odpravi na malico. 

Ne razmišljamo o tem, kako se počuti, ko nas sploh ne razume. Smo v svojem svetu. Pričnemo se mu posmehovati: v dveh tednih se ni mogel naučiti niti tega, da bi nam povedal, kako mu je. 

Bili smo nestrpni, kar ni bilo prav. Kasneje smo se tega zavedli, a bilo je prepozno. Razumel je vse, samo povedati ni znal. Torej smo ga močno prizadeli s tem, da smo se mu posmehovali in da smo ga izločili.

Drugi primer. Doma imaš babico, ki ima težave z nogami in potrebuje več časa, da se premakne iz enega prostora v drugega. 

Ko se z njo odpraviš na sprehod, se ti zdi, da se premikata počasi kot dva polža. Zdi se ti, da ne bosta nikamor prišla, in pričneš jo preganjati, naj stopi hitreje. 

Do babice si torej nestrpen. 

To ni prav, a se tega niti ne zavedaš. Pozabljaš, da jo bolijo noge, da se težje premika in da je za to počasnejša, ti pa nergaš, naj pohiti. Mogoče se bo poškodovala, a tebi je vseeno. Misliš si, zakaj sem sploh šel s to starko, raje bi doma igral igrice na računalniku.  

Ko prideš domov in vse dobro premisliš, dojameš, da to, kar si počel, ni bilo primerno.

Strpnosti se je očitno zelo težko naučiti. 

Najbolj moramo biti strpni do starejših in drugačnih ljudi.

Veliko se moramo o tem pogovarjati, da nam bo prišlo v kri. 

Naša dejanja bodo tako postala drugačna in tako bo v družbi manj nestrpnosti. 

                                                               Katja Kosten, 7. c, OŠ Milana Šuštaršiča