Niko Grafenauer: Navdih poiščem v otroku, ki ga nosim v sebi

Za intervju z Nikom Grafenauerjem sem se odločil zato, ker me navdihuje s svojo poezijo, marsikomu pa njegove pesmi dajo misliti.

Zakaj ste se odločili za kariero pesnika?

Rad se spuščam v neznano in raziskujem skrivnosti, ki jih odkrivam. Vse to pa najlažje in najbolj precizno izražam z besedami.

Koliko ste bili stari, ko ste napisali prvo pesem?

Pri desetih letih v Dvorski vasi na Dolenjskem, kjer sem kot sirota stanoval pri sestri Sonji, sem si izmišljeval in pisal prve verze, najraje na skednju. Zapisoval sem jih na leseno ostrešje nad ležiščem.

Niko Grafenauer

Resneje sem jih začel pisati kot srednješolec, ko sem začel tudi objavljati v reviji Mlada pota. Če se prav spomnim, sta bili prvi objavljeni pesmi Žalostni nokturno in Pred nami je bela obala. 

Kje dobite navdih za pisanje tako dobrih pesmi?

V pesmih za odrasle me navdihujeta predvsem pokrajina in ljubezen. V pesmih za otroke me zanima motivika otroškega sveta, navdih pa poiščem kar v otroku, ki ga nosim v sebi. 

Koliko časa porabite za pisanje ene pesmi?

Zelo različno, odvisno od razpoloženja in navdiha. Vsaka pesem mi potem obleži na pisalni mizi in jo kasneje še pilim in obdelujem.

Vsi vemo, da je Pedenjped ena od vaših najbolj prepoznavnih pesmi. Kdo vas je navdušil, da ste jo napisali? Kdo vam je bil v navdih?

Ko sem pisal radijsko igro za RTV o Franu Levstiku, me je zelo pritegnila njegova besedna skovanka Pedenj-človek in Laket-brada. Malo zatem sem z vročino ležal v postelji in se igral z besedami, pa sem prišel do ideje o pedenj in še ped velikem fantiču Pedenjpedu, ki me spremlja že več kot 50 let.

Kaj bi sporočili najstniškemu Niku?

Bodi radoveden, radoživ, samosvoj in odprt za svet okrog sebe. Tak sem tudi bil sam. Le nekaj mi je manjkalo, kar bi si zelo želel v svojem otroštvu in mladosti – družinskega zaledja in opore, ki ju kot sirota in internatski otrok nisem imel.

Niku Grafenauerju se iz srca zahvaljujem, da se je z veseljem odzval na povabilo za intervju.