Nihče si ne želi začeti novega šolskega obdobja v karanteni

Prehod iz osnovne v srednjo šolo ali gimnazijo je pomembna prelomnica življenja. Vkorakali bomo v novo okolje, pletli bomo nova prijateljstva in ustvarjali nove spomine.

Vsak nov začetek ima poseben čar. Veselimo se ga, hkrati pa do njega gojimo neke vrste strahospoštovanje. 

Devetošolci ne bomo več del ustaljene osnovnošolske rutine, pač pa se bomo znašli v veliko bolj intenzivnem vrtincu srednješolskega ali gimnazijskega živžava, ki bo od nas terjal več truda, volje in napora. 

Zato je tisti prvi mesec, v katerem se še nerodno spotikaš po šolskih stopnicah in spoznavaš, kaj približno te bo čakalo naslednja štiri leta, še kako pomemben in ga ne želiš izkoristiti le za spoznavanje šole, ampak še bolj za tkanje novih vezi med sošolci. 

Letos bo najbrž vse drugače. 

Generacija, ki septembra začenja srednješolsko izobraževanje, je bila soočena že z veliko neznankami. 

Prvič smo izkusili učenje na daljavo; po vrnitvi v šolo smo bili razdeljeni v nove skupine; drugače smo morali zaključiti osnovno šolo. 

Negotov pa je tudi naš nov začetek. Ne vemo, ali bomo sploh šli v šolo ali bomo prve vtise pridobivali na daljavo. Bomo na začetku sploh spoznali vse sošolce in nove profesorje? Bomo ujeli utrip šole, v katero se podajamo za naslednja štiri leta?

Že sam začetek novega obdobja bi bil težak. Negotovosti, povezane z epidemijo novega koronavirusa, pa v naše vznemirjeno pričakovanje vnašajo še grenak priokus. 

Nihče si ne želi začeti novega šolskega obdobja v karanteni. 

Sama sem okusila, kako je biti doma zaprt, brez objemov ljudi, ki jih imaš najraje. Starša sta namreč zbolela za covid-19 in v skupnem stanovanju smo en teden živeli popolnoma ločeno. Brez stikov. Te izkušnje ne bi želela ponoviti. 

Ljudje smo bitja, ki potrebujemo bližino. Učenci bi se radi spoznali. Radi bi začeli tako, kot so začenjale generacije pred nami. Radi bi nazaj normalno življenje.

Epidemije novega koronavirusa smo vsi že siti in s tem tudi negotovosti, ki jih je prinesla s sabo. Kar velja danes, ni nujno, da bo veljalo tudi jutri. Ne vemo več, kaj lahko pričakujemo, koga naj poslušamo in na kaj naj se pripravimo. Vse je zaenkrat le en velik vprašaj. Časa, da poiščemo odgovore, pa ni več dosti.

Neža Kunič, 9. razred, OŠ dr. Vita Kraigherja, Ljubljana

***

Želiš deliti svojo zgodbo iz domače učilnice z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.

***
Prispevek objavljamo v okviru projekta Alumni za boljšo znanstveno in zdravstveno pismenost (Alumni Advancing Science and Health Literacy), ki ga sofinancira U.S. Embassy Ljubljana.