ČasorisKonje imam od nekdaj rada. So zelo prikupne živali. Rada imam vse živali, vendar so mi oni najlepši in najprijaznejši.
Ko sem bila stara približno 12 oziroma 13 let, sta me mama in oče peljala k nekemu prijaznemu gospodu jezditi lepega ponija. To mi je bilo všeč. Takrat sta mi polepšala dan.
S konji je veliko dela, ampak mene to nič ne ovira. Če vztrajaš, ti to tudi uspe – samo voljo moraš imeti in jaz jo imam. Ko sem na konju ali s konji, me ne ustavi nobeno vreme, tudi če dežuje ali je sneg.
So ljubeznivi, prijaznega karakterja in učljivi: da se jih marsikaj naučiti. Nikoli jim ne smeš pokazati, da te je strah, ker to izjemno močno začutijo. Jaz se jih nikoli nisem bala.
O njih vem veliko, ker sem brala knjige in priročnike. Prav tako to priporočam tudi drugim.
Jahanje sem nekaj let trenirala v Konjeniškem klubu PIP Ljubljana – Tomačevo. Tam je bilo lepo.
Bili sta dve maneži, velika in majhna.
Jezdila sem konja z imenoma Kiro in Nikita.
Trenirala sem med časom korone, žal pa so ju morali zaradi krize prodati. Ko sem to izvedela, sem bila izredno žalostna.
Kiro se je zasidral v moje srce. Imela sem ga rada in navezala sva se drug na drugega.
Nikakor ne bom obupala.
Še vedno iščem klub, kjer bom lahko trenirala, kljub temu da slabše vidim in slabše slišim. Ni pomembno, ali si slaboviden oziroma slep, če imaš ob sebi dobre ljudi in trenerje, ki ti pomagajo.
V tem klubu sem se naučila, kako:
- pravilno pristopiti h konju,
- s pomočjo pručke priti nanj, se z njim pogovarjati, jezditi sama po maneži in mu znati nadeti oglavko ter delovno oglavko.
Ko jezdim in sem v bližini konj, me to napolni z energijo in mi daje motivacijo za naprej. Še vedno imam veliko željo, da bi jahala.
Petra Babič, PPVI6, Center IRIS – Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Sandra
