NušaOsmošolka Neža Saksida večino svojega prostega časa ne preživi na telefonu, tako kot večina njenih vrstnikov, temveč v parkurju – prostoru, kjer skupaj s konjem Accasendrom uspešno preskakujeta ovire.
Ker je njen vsakdan tako drugačen od mojega in najinih sošolcev, sem jo prosila, da mi več pove o športu, s katerim se ukvarja.
Neža, kako si? Imaš naporne dni?
Trenutno sem super, uživam na smučanju v Kranjski Gori. Končno imam malo počitnic. Čez nekaj dni pa že odhajam na tekmo v Zagreb, tako da bo kmalu spet pestro.
Športnica si že od nekdaj in preizkusila si že kar nekaj športov! Nam zaupaš, kaj vse si že trenirala in kako to, da si se zdaj našla in ostajaš v jahanju?
Prva štiri leta osnovne šole sem plesala balet, sicer pa sem se včasih ogromno posvečala tenisu in tudi tam tekmovala.
Tenis sem trenirala od vrtca in vse do šestega razreda po petkrat na teden. Vmes sem eno leto trenirala tudi plezanje.
Jaham pa že od drugega razreda. Prvi dve leti sem imela treninge samo dvakrat na teden, zdaj ko tekmujem, pa jih imam vsak dan. V jahanju zares uživam.
Kakšni so bili torej tvoji jahalni začetki? Si morala opraviti kakšne izpite, da zdaj lahko tekmuješ?
Najprej sem naredila dva izpita, jahača 1 ter jahača 2. Ta dva programa vsebujeta tako teoretični kot praktični del. Dobri dve leti nazaj sem naredila še licenco za preskakovanje ovir, saj je to disciplina, ki sem si jo izbrala in v kateri tekmujem. Disciplin je sicer več, poznamo dresurno, hitrostno in distančno jahanje, cross country …
Kaj sestavlja tvojo jahalno opremo?
Za tekmovanje moramo obleči bele jahalne hlače, ki se zares, zares hitro umažejo (smeh). Na treningih imamo na srečo črne jahalne hlače. Imeti moraš tudi čelado ter t. i. želvo, ki ščiti hrbtenico.
Kako poteka tvoj običajen dan?
Najprej sem celo dopoldne v šoli, kjer pojem tudi kosilo. Ponavadi nalogo napišem med odmori in po pouku, saj drugače nimam časa. Včasih grem po šoli najprej domov ter doma napišem nalogo in grem nato na trening.
To pomeni, da pridem nazaj domov med 20. in 21. uro. Kadar grem na trening takoj po šoli, pa sem doma med 19. in 20. uro.
Kje vse si že tekmovala? Kako pogoste so tekme?
Tekmovala sem v Sloveniji, na Nizozemskem, Slovaškem, Hrvaškem, imela sem tudi treninge s profesionalnimi trenerji v Italiji.
Poleti so tekme zelo pogoste, odvijajo se vsak vikend. Pozimi tega ni toliko, imam 1 do 2 tekmi na mesec.
Kako pa poteka tvoj delovni dan na tekmi v tujini, ko tekme potekajo več dni zapored?
Kadar imamo tekme, ki potekajo več dni zapored, spimo v apartmaju ali največkrat hotelu, ki je zraven prizorišča. Zbudimo se ob sedmih zjutraj, nato gremo nahranit in po potrebi razjahat konje, nato pa na prizorišče, kjer se odvija tekma.
Najprej je na vrsti ogled parkurja – postavitve od 10 do 11 ovir, ki jih pripravijo ocenjevalci. Te so vsako rundo (na tekmi odjahaš več rund, sama ponavadi odjaham eno do dve) drugačne, zato si moraš njihovo postavitev dobro ogledati.
Po ogledu parkurja vse tekmovalce napotijo v posebno halo, namenjeno ogrevanju, ki poteka 15 minut. Mimogrede, hala za ogrevanje je še posebej velika v Zagrebu.
Po ogrevanju se tekma začne. Dobro moraš spremljati seznam, da veš, kdaj si na vrsti. Seznam sicer dobiš že dve uri prej, tako da je možnost, da pride do zmede, na srečo majhna.
15 minut pred startom si na konju in nato odjahaš. To sta ponavadi ravno dve minuti, ki sta ključni. V njiju moram zliti vso znanje, energijo in izkušnje, ki sem si jih pridobila v sedmih letih jahanja.
Kako pa kaj tvoj konj?
Mojemu konju je ime Accasender. Imam ga že tri tedne in je iz Italije.
Vsak konj ima drugačen karakter – Accasender je prijazen, a tudi strahopeten. Strah ga je neobičajnih stvari, na primer krav (smeh).
V zadnjih dveh letih sem sicer zamenjala kar 5 konjev, saj je bilo z vsakim nekaj narobe, ampak z Accasendrom sem zdaj zelo zadovoljna, saj tudi ovire preskakuje zelo dobro.
Ali je padanje pri tem športu pogosto?
To je zelo odvisno od konja. Sem že imela konja, ki me je vrgel s sebe za vsako figo, Accasender je glede tega na srečo priden.
Pri jahanju je potrebno 100-odstotno sodelovanje med konjem in jahačem. Če eden izmed njiju dela po svoje in se ne prilagaja drugemu, do cilja ne prideš živ.
Jahanje je nevaren šport. Imela sem dva hujša padca, oba na Nizozemskem. Konj me je vrgel s sebe, naredila sem preval v zraku in padla naravnost na hrbet. Zaradi tistega konja sem se tako rekoč navadila padati (smeh).
Ali tako intenzivno ukvarjanje s športom zahteva veliko odrekanja?
Rekla bi, da ja. Ko enkrat sprejmeš tako intenzivno ukvarjanje s športom, sprejmeš tudi manj spanja, odrekanje zabavam, druženju po pouku ter učenje pozno v noč.
Za konec nam zaupaj tri svoje dosežke, na katere si najbolj ponosna.
Če odjahaš brez napake, se temu reče, da »jahaš nulo«.
Tako sem šla nulo dvakrat na Nizozemskem ter večkrat tudi v Zagrebu. To je res težko, zato sem na to zelo ponosna.
klub: Konjeniški klub Caballus (kar v latinščini pomeni konj) kraj, kjer treniram: Zgornje Grušovlje koliko časa treniram: 7 let država z zelo razvitim jahanjem, kjer sem že bila: Nizozemska najbolj zanimiva stvar na Nizozemskem: tipičen zajtrk - mrvice na kruhu višina ovir na treningih: 120 m najvišji skok čez oviro: 140 m najljubša disciplina: skakanje čez ovire (disciplina, ki jo treniram & tekmujem) najljubše pri jahanju: adrenalin ter to, da delata dva (konj in jahač), ne samo eden najslabše pri jahanju: ena sama stotinka je lahko usodna kdo me pri jahanju najbolj podpira: družina dan, ko se mi najmanj ljubi na trening: petek število ur, preživetih v konjeniškem centru: med tednom 3 do 4 ure na dan, med vikendi tudi dlje
***
Časoris
Sandra
