Neli K. Filipić je na pisatelje gledala kot na polbogove

Neli K. Filipić je priznana slovenska mladinska pisateljica, ki jo poznamo po romanih Solze so za luzerje, Fronta in Povej mi po resnici.

V zadnjem v ospredje postavlja problematiko digitalne zasvojenosti, s katero se sooča najstnik. Izšel je leta 2017.

Kako je ta roman nastal? Se vam zdi, da se je od takrat na tem področju kaj spremenilo?

Imam sinova, ki sta bila v času njegovega nastajanja še v osnovni in srednji šoli, in sem lahko pri njima in njunih vrstnikih opazovala, kako zlahka se dogaja ta umik, pobeg v računalniške igrice.

Izvedela sem tudi za fanta, ki sta zaradi tega skoraj nehala hoditi v šolo. Brez vednosti staršev sta ostajala doma in igrala igrice.

Takrat sem naletela še na članek o hikikomorijih, ki mi je dal navdih, da sem napisala to zgodbo.

Danes preprosto radi visimo na telefonih, zato se bojim, da se je digitalna zasvojenost poslabšala.

Sicer pa nimam podatkov, ker nisem strokovnjakinja.

Ste že slišali za aktualno subkulturo, za limke in gaserje? Bodo ti najstniki morda nastopili v kakšnem izmed vaših novih romanov?

Ne, zanje še nisem slišala. Sicer je pa tako: prejšnji roman sem pisala med odraščanjem sinov in sem imela prek njiju zelo veliko stikov z najstniki ter njihovo družbo.

Opazovala sem, kako se obnašajo. Veliko sem jih spraševala, kako se pogovarjajo, ko so sami, kaj počnejo. To sem uporabila za pisanje romana Fronta.

Ne verjamem, da bom lahko še naprej pisala o sodobni družbi mladih, ker zdaj, ko sta sinova odrasla, z mladimi enostavno nimam več dovolj stika.

Po poklicu ste grafična oblikovalka. Kaj vas je pripeljalo do pisanja?

Mislim, da mi je bilo pisanje usojeno že zaradi tega, ker sem brala in pisala že od 1. razreda. Seveda nisem pisala z mislijo, da bom postala pisateljica, to je bilo le nekaj, kar sem rada počela.

V osnovni šoli in v gimnaziji smo pisali spise. Vsem so bili muka, jaz pa sem v njih prav uživala.

Potreba po ustvarjanju je bila ves čas z mano.

V otroštvu sem pisatelje in pisateljice dojemala kot nekakšne polbogove in na njih gledala s strahospoštovanjem. Nikoli si nisem predstavljala, da bom pisateljica, saj so bili to zame izjemni ljudje. Sama pa sebe seveda nisem videla tako.

Glede odločitve za študij oblikovanja nisem imela nobene treme, če mi bo uspelo, medtem ko si na študij primerjalne književnosti nisem upala, ker sem dvomila vase.

Skratka, pisala sem ves čas, vendar nisem nikomur kazala. Bila sem namreč zelo sramežljiva.

Kako ste potem postali pisateljica?

Po naključju. Mladinska knjiga je ob visokem jubileju razpisala anonimni natečaj za mladinski roman.

Začela sem ga pisati še na pisalni stroj, vendar sem na srečo potem dobila računalnik in ga dokončala pravočasno, poslala, zmagala in zanj dobila Levstikovo nagrado.

Ob zaključku tekmovanja za bralno značko nastopate po šolah s predstavo. Kako to, da ste izbrali takšen način za približanje otrokom?

Nikoli v življenju nisem marala nastopati. Raje sem se skrivala za knjigami (smeh). Mislila sem, da mi kot pisateljici ne bo treba biti v stiku z bralci, vendar sem po tem, ko sem se pridružila bralni znački, vedela, da enostavno moram nastopati.

Tako sem dobila zamisel o literarni junakinji, ki se trudi, da bi ji pisateljica Neli napisala novo zgodbo, ker s svojo prvotno ni zadovoljna. Napisala sem malo dramo, v kateri igram ta literarni lik.

Kaj bi svetovali mladim, ki radi pišejo?

Svetovala bi jim, naj pišejo! Vendar ne samo to; naj tudi opazujejo svet okrog sebe in spoznavajo sebe. In če imajo vsaj malo želje, da bi spoznali tisto, kar je resnično v življenju, kar ni le nekaj površnega, so na zelo dobri poti.

Ključna sta radovednost, raziskovanje ter želja, da potem iz tega nekaj narediš. Pa seveda branje – brez branja ni nič.