Ne zapirajmo se vase, pogovarjajmo se o duševnem zdravju

Kot dolgoletni zagovornici splošne dobrobiti in spoštovanja pravic otrok želiva v tem prispevku posebej izpostaviti vprašanje duševnih stisk, ki jih otroci še kako doživljamo in se dostikrat z njimi ne znamo spopadati. Najprej bi želeli deliti nekaj svojih izkušenj, nato pa predstaviti problem, kot ga doživljamo v današnji družbi.

Spomnim se velikega stresa, ki sem ga doživljala že v osnovni šoli zaradi številnih šolskih in izvenšolskih obveznosti. Če sem želela biti dobra učenka, in učitelji so poudarjali, da je to pomembno zaradi vpisa v gimnazijo, in če sem želela ob šoli hoditi še na izvenšolske dejavnosti, mi ni ostajalo veliko časa, da bi se temeljito posvetila učenju.

Katarina

Spomnim se, pod kakšnim pritiskom smo bili  konec nižje stopnje v šoli, ko je učiteljica izvajala posebno metodo učenja, da nikoli ni napovedala preverjanj in je ocenjevala vsak gib, ki smo ga naredili. Name je to zelo slabo vplivalo, tako da sem imela resne psihične težave, ki sem jih premagala šele po določenem času.

Rebecca

Seveda smo otroci poleg teh šolskih pritiskov še toliko bolj pod pritiski svojih vrstnikov, ki te v primeru, da se preveč posvečaš šoli, zafrkavajo. Še bolj pa si izpostavljen zaradi svojih osebnih lastnosti in zaradi videza. Vse preveč se otroci med sabo ocenjujejo tudi v materialnem smislu. Danes je kar nujno, da si na tekočem z modnimi trendi in seveda še bolj s tehnološkim napredkom.

S takimi težavami smo se otroci dnevno ukvarjali že v osnovni šoli, ne da bi vedeli, da bo vse to še kako potencirano v gimnaziji oziroma po zaključku osnovne šole. Med odraščanjem se otroci začnemo zelo kritično sprejemati, se primerjati z drugimi in še veliko bolj dojemamo svet okoli sebe. Iščemo in spoznavamo načine, kako se s temi vprašanji spopadati, in tako pogosto zapadamo v psihične situacije, iz katerih se včasih sploh ne znamo izkopati. Če se temu pridružijo še zunanji dejavniki, spremembe, ki se jih težko privadimo, oziroma situacije, s katerimi se težko spopadamo, lahko zapademo v stanja z dolgotrajnimi posledicami ali celo v stanja, iz katerih nekateri sploh ne vidijo izhoda.

Nekaj zadnjih let je bilo za naju zelo pretresljivih v dobesednem smislu. Zaradi službenih obveznosti najinih staršev smo se najprej preselili v ZDA, kjer sva se počasi privadili na okolje, ki nama je bilo kulturno dovolj blizu, potem pa smo se morali naslednje leto nenačrtovano čez poletje preseliti v Rusijo, v povsem neznano okolje in v povsem neznan šolski sistem. Za sabo sva morali tako že drugič pustiti zelo dobre prijatelje in vse osebne projekte, na katerih sva delali. 

Predvsem jaz sem zapadla v res veliko psihično stisko, zaradi katere sem imela kar dolgo časa zdravstvene težave oziroma se z nekaterimi spopadam še sedaj, kar je res izredno težko, še posebej, ker sem izredno obremenjena s šolskimi obveznostmi v okviru zahtevnega šolskega programa mednarodne mature.

Katarina

Razen svojih lastnih izkušenj sva lahko v preteklem času opazovali marsikaterega sošolca ali prijatelja, ki je imel očitne težave ali se je znašel v stiski. Vedno sva na svoj način poskušali pristopiti do njih, vendar je bilo običajno težko, saj se vsak glede svojih psihičnih težav raje umakne, kot pa da se odpre drugim. Tudi sami se glede svojih težav nisva pogovarjali z drugimi, saj je duševno zdravje žal še vedno tabu in se ljudje prej sramujejo svojih težav, kot da bi se o njih pogovarjali z drugimi. 

Glede tega lahko rečeva, da je sicer to tudi kulturno pogojeno; npr. v Ameriki smo imeli v šoli psihologa, ki je vsakega učenca spremljal in ga redno vabil k sebi na pogovor in se zanimal, če ima kakšne težave oziroma bi se rad o čem pogovoril. Žal vsi vemo, da je ravno v Ameriki izredno veliko primerov, ko otroci ne vidijo izhoda iz svojih stisk.

Za primerjavo pa v Rusiji tako v vsakdanjem življenju kot v šoli nihče ne govori o morebitnih stiskah, s katerimi se spopada, šole se temu posebej ne posvečajo, še manj pa je pričakovati, da bi ljudje svoje morebitne probleme delili z drugimi.

Ljudje so zaradi tega lahko zelo turobni in neprijetni, kar vpliva na splošno razpoloženje.

Ko sem bila sama nekajkrat v največji stiski, se sicer tudi nisem odpirala drugim, vendar sem očitno kazala znake neprisotnosti in neustrezne odzivnosti, in še danes nekako zamerim svojim prijateljem, da se niso pozanimali, če morda potrebujem pomoč. Še toliko bolj pa me je to pretreslo, ko sem nedolgo nazaj izvedela za smrt prijatelja iz preteklosti, ki se je tudi sam ubadal s svojo duševno stisko, ampak ni našel izhoda. Takrat sem se odločila, da želim nekaj narediti, da želim pomagati drugim, da želim ljudem sporočiti, da ni nič narobe, če spregovorijo o svojih težavah.

Katarina

Vsakodnevno se pritožujemo nad glavoboli, nič ni narobe, če se pogovarjamo o tem, da imamo prebavne motnje; zakaj se ne moremo odpreti in pogovarjati o našem duševnem stanju, o tem, da se res težko spopadamo z določeno duševno motnjo?

Letos sva se tako odločili, da družbi prispevava tako, da spregovoriva v imenu tistih, ki sami tega ne zmorejo.

Dodatno spodbudo k temu sva dobili v vlogi junior ambasadork Unicefa ob branju odprtega pisma izvršne direktorice Unicefa ob 30. obletnici Konvencije o otrokovih pravicah, v katerem med največjimi globalnimi grožnjami otrok izpostavlja tudi porast duševnih bolezni med mladimi. 

Z namenom, da bi ljudi spodbudili k odprtemu pogovoru glede duševnega zdravja, da bi ljudi spodbudili, da iščejo in poiščejo pomoč, ki jo včasih nujno potrebujejo, sva se pridružili akciji Svetovne zdravstvene organizacije ob svetovnem dnevu duševnih bolezni, letos namenjeni preventivi pred samomori, in 10. oktobra v šoli izvedli akcijo #40sekund.

Nagovorili sva zadnje tri letnike British International School of Moscow (primerjalno zadnje tri letnike gimnazije v slovenskem šolskem sistemu). Poudarili sva pomen odprtosti do vprašanj, povezanih z duševnim zdravjem. 

Želiva spodbuditi vsakogar, ki se spopada s trenutno ali dolgotrajno stisko, ki doživlja duševna stanja, ki mu otežujejo vsakdanje aktivnosti, da se obrne po pomoč, da se o tem pogovarja.

Predvsem in še bolj kot to pa želiva spodbuditi družbo, vsakogar, ki vidi, da je njegov bližnji, prijatelj ali samo znanec v stiski, da se mu približa, da poskuša pomagati sam ali pa ga nagovori, da se obrne po pomoč.

Ponovno bi želeli poudariti, da dlje kot negativno duševno stanje traja, globlja stiska nastaja; ali pa se razvije stanje ali bolezen, s katero se je zelo težko ali včasih nemogoče spopasti.

Želiva pomagati premagati tabuje o duševnih boleznih.

Otroci in odrasli, ne zapirajte se vase, pogovarjajte se med seboj, pogovarjajte se z drugimi! 

Katarina in Rebecca Agius Jager, četrti in drugi letnik, British International School of Moscow