Buongiorno, buonanotte e tutto il resto! Ne nameravam začeti, kakor je začela moja sestrica, ker je že ona sama opisala sebe, mene in celo družino. Tam, kjer je opisala sebe, bi sicer lahko dodali še marsikaj, toda kdo sem jaz, da bi obsojala? Ja, saj vem, njena sestra. Kaj torej lahko obsojam? O, odlično. Za moj opis je porabila več kot pol strani, zase pa pet povedi. Ja, se popolnoma strinjam.
/…/
Pogosto se takole pogovarjam sama s sabo. In pogosto se tega sploh ne zavem. Ali pa razmišljam tako glasno, da bi, če bi kdo stal čisto blizu mene in res dobro prisluhnil, slišal odmeve mojih misli. To bi bilo res carsko. Ja, in noro. Ko bi le to lahko bilo mogoče. Čeprav, kdo pa pravi, da ni? In tako sem si s svojimi lastnimi vprašanji razbijala glavo. Ker če pomislim – ali so me že kdaj kakšna tuja vprašanja tako mučila za odgovor? Ne, vedno so bila samo moja. In že spet. Ne da se zavem, se pogovarjam sama s sabo. Tako, zdaj pa dovolj. Moja poglavja niso namenjena temu, da govorim o sebi. V njih govorim o …
Odlomek iz uvodnega poglavja knjige Ajde Breznik: Moja čudaška sestra Alicija in Nina
Ajda, kdo si? Kaj je tvoje poslanstvo?
Sem človek z velikimi sanjami in moje poslanstvo je prelivanje moje brezkončne domišljije na papir.
Za začetek razloži, kako sva se spoznali in kaj naju najbolj druži. Obe namreč živiva v Šoštanju ter sva sosedi.
Spoznali sva se, ko sva si s kredo pisali na lato, nato pa sva se še bolj spoznavali neko soboto dopoldne ob sladolednih lučkah. Družita naju pisanje knjig in književnost.
Opiši se z nekaj besedami.
Zaprta vase, nezaupljiva, čudaška, sanjačica.
Povej nam več o svojem pisanju. Kdo te navdihuje? Kakšno zvrst romanov pišeš?
Pišem predvsem domišljijske romane, zadnje čase opažam, da vedno pogosteje vpletam kriminal. Kdo me navdihuje … težko vprašanje. Leonardo da Vinci. 🙂 Sama nikoli nisem brala in ko sem začela brati, sem v glavi imela toliko stvari, da sem res morala začeti pisati.
Tvoji junaki imajo zanimiva imena. Nam predstaviš kakšno ime, kako nastanejo? Kje jih najdeš?
Dva zanimiva junaka sta Dr. Zmirsk Ojeze (izgovarjava: Doktor Žmirsk Ojeze) ter Zui Sesezuni.
Prvo ime sem odkrila, ko so prenavljali potko ob Družmirskem jezeru. Kamni, na katerih je nekoč pisalo Družmirsko jezero, so bili postavljeni v ta vrstni red in tako sem dobila idejo za to ime.
Drugo ime pa je nastalo, ko sva s sestro Niko ravno prišli domov. Obuti sva bili v škornje in želela sem ji reči Zuni se sezuj, pa se mi je jezik zapletel in moje besede so zazvenele nekako Zui Sesezuni.
Drugače vse moje glavne junakinje povezuje, da se njihovo ime začne na a, tako kot se tudi moje. Na primer Avrora, Alicija, Alice, Alex, Alwyn, Anja … Moja najljubša je Avrora, ker je Avrora pač Avrora – moja prva junakinja iz prve knjige, ki sem jo začela pisati. Je pa ona tudi najbolj čudaška stran mene.
Navadnih imen ne maram, všeč so mi takšna ekstravagantna, takšna nenavadna, razkošna. Imena si največkrat kar izmislim! (smeh) Seveda pa k izmišljevanju imen pripomorejo tudi grški, rimski in nordijski bogovi.
Pišeš raje v 1. ali v 3. osebi? Zakaj?
Vsekakor v 3. osebi. Zdi se mi, da imam veliko večji pregled in lahko veliko več zajamem, če pišem v 3. osebi, sicer pa pišem tudi v 1. osebi, a največkrat v 3.
Kadar pišem v 1. osebi, je v knjigi preveč mojega osebnega mnenja pri glavnem junaku (smeh).
Sama zase praviš, da si čudaška. Naštej nam nekaj dejstev, zakaj si tako nenavadna.
- Zelo zelo pogosto se zelo zelo naglas pogovarjam sama s sabo in se na tak način (zelo zelo naglas) sama s sabo tudi prepiram.
- Večino časa govorim tako, da me razume zelo malo ljudi, in uporabljam tudi takšne zapletene besede.
- Stara sem 13 let, ampak pišem svojo oporoko (moj nenadzorovan smeh ;)).
- Zbiram trupla od žuželk, razna zelišča, rastline.
- Znajdem se v svojem neredu; moja miza je totalno grozna, ampak jaz točno vem, kje je kaj. Ko recimo pridem iz šole, takoj vidim, če je kaj drugače ali če kaj manjka. Točno vem, kdaj zmanjka kakšen bombon!
- Nosim samo okvirje očal brez šipic.
- Zelo me zanimajo umori.
- Obsedena sem z zemljevidi.
- Kadar rišem, vedno najprej narišem drevo.
- Sestavljam žerjave, želim jih narediti 1000, narejenih pa imam 36 (smeh).
- Delam inventuro svojih knjig.
- Učim se Morsejevo abecedo.
Kaj pa to, da osebe iz svojega realnega življenja poimenuješ po osebah iz knjig Ricka Riordana?
Določim jih po karakterju, ali pa tudi po videzu.
S tem pravzaprav nisem začela jaz, ampak moja najboljša prijateljica Ema, ki me je pričela klicati Annabeth, ker je Percyjeva punca. Tako sva začeli, dobili Reyno, Willa, Nica di Angela, Percyja …
Kdaj si postala pisateljica?
Bila sem v 5. razredu, ko me je ati zvlekel na Velenjski grad, kjer je bila Bradavičarka. Vsi obiskovalci so oboževali Harryja Potterja, jaz pa nisem imela pojma o njem. Naslednji dan je teta Maja atiju posodila prvi del.
Z Niko sva bili sami doma in knjiga je na mizi ležala vsa uboga, prav klicala je, da bi jo kdo šel prebrat, in takrat sem jo vzela v roke, brala, brala in brala. V istem poletju sem prebrala celotno zbirko.
V 3. razredu pa sem napisala zgodbo Lepilo brez konca, ki je govorila o njegovih dogodivščinah. Takrat je učiteljica pred razredom prebrala celotno zgodbo in rekla, da ima tisti, ki je to napisal, neverjetno domišljijo ter besedni zaklad.
Kdo vse te navdihuje?
Najbolj me navdihujeta Ema in ti (Nuša). Ema me spravi v boljšo voljo, ko nimam več nobene želje po tem, da bi šla v šolo, in ko me vsi drugi razjezijo. Ko mi je najbolj grozno, se spomnim nanjo in si rečem: ne morem je pustiti same. Je oseba, ki me spremlja že vse življenje.

Obe imava profil na aplikaciji za učenje jezikov Duolingo. Jaz se učim španščino, ti pa … danščino. Zakaj si se odločila ravno za ta jezik?
Navdihnila me je danska rock skupina Volbeat s pesmijo For evight (Za vedno), njen refren je v danščini.
Tvoj življenjski cilj?
Imeti svojo knjižnico, imeti omaro knjig od tal do stropa in dokončati dve knjigi, ki jih trenutno pišem. Želim biti svobodna umetnica.
Kdo je tvoj vzornik?
Rick Riordan je moj najljubši pisatelj, zaradi J.K. Rowling sem začela s pisanjem … hm, rekla bi Rick Riordan.
Zadnje čase pa imam grozno veliko željo postati režiserka, moj idol je Tim Burton.
Sanjsko potovanje?
Islandija. Še bolj perfektno pa bi bilo, če bi lahko celo poletje preživela v Provansi.
Si zaljubljena?
Na to vprašanje ne bom odgovorila. Lahko pa povem, da obstajajo ljudje, ki so mi všeč, in ljudje, ki so mi bolj (modre oči zažarijo) ali manj privlačni.
Kaj počneš največ časa?
Berem.
Tvoje strasti?
Književnost, filmi in po malem tudi glasba.
Stil oblačenja? Je tudi ta čudaški ;)?
Za šolo si oblečem črne zelo oprijete kavbojke, ker sovražim tiste, ki plapolajo, zraven rdeče all-starke ter kakšno majico s sporočilnim napisom, na primer I’m watching you, ter seveda zelo dolgo jopo, ki me spominja na čarovniški plašč. Ko pa sem doma, najraje nosim svoj oranžno-rdeč pulover.
Kje se vidiš v prihodnosti?
Jaz ne vem, kdo sem. Nimam prihodnosti. Znam pa sanjati.
Kaj ali kdo te razveseljuje?
Razveseljujejo me malenkosti. Recimo, če hodim po cesti in se mi kdo nasmehne.
Kaj pa se še dogaja na moji poti v šolo? Vsako jutro mi cesto prečkata dva črna mačka :-). Lepo pa je, ko se mi nasmehne tudi … saj veš kdo (pomežik ;)).
Kaj ti daje energijo oziroma zagon?
Kadar sem potrta, me dvigne določena rock pesem. Ponavadi od Imagine Dragons. Točno tisti trenutek vem, katero pesem želim slišati. Na stropu nad svojo posteljo imam nalepljen listek, na katerem piše nič ni nemogoče.
NAJ PESEM: Imagine Dragons: I don't know why NAJ FILM: Zgodbe iz Narnije: Potovanje potepuške zarje NAJ IGRALEC: Eddie Redmayne NAJ KNJIGA: Mesto mask, Nordijska mitologija NAJ PISATELJ: Rick Riordan, Arto Paasilinna NAJ BARVA: Zelena, siva
Kako pa bi Ajdo opisala njena devetletna sestra Nika?
Tečna je, ne mara me, rada gleda grozne filme, ki so meni strašni. Med drugim si ves čas poje, medtem ko delam domačo nalogo, mi poje na uho, zelo dobro pa tudi sliši, kar me zelo zelo moti.
Ajdina devetletna sestra Nika
Nuša Bohak, 8. razred, OŠ Polzela