ČasorisOd nekdaj se rada ukvarjam z ljudmi, s problemi, s katerimi se soočajo, ter jim ob tem rada pomagam. Že v osnovni šoli sem začela s prostovoljstvom, s katerim se še vedno redno ukvarjam.
V gimnaziji sem začela tudi z delom v dijaški skupnosti in v različnih organizacijah.
Svojo pot na Dijaški organizaciji Slovenije sem začrtala v prvem letniku, kar je precej zgodaj. Za to sem imela izjemno dober razlog – želela sem spremeniti stvari na bolje.
S prihodom na gimnazijo sem namreč doživela klasičen »pretres«, ki je vsem novim srednješolcem dobro znan.
Stopila sem v popolnoma novo okolje, nov sistem, poln novih ljudi, pravil in težav. A te so bile precej drugačne od tistih, o katerih so mi pripovedovali starši in moji dve starejši sestri.
Seveda so se pojavili tisti pričakovani problemi:
- menjava družbe,
- iskanje samega sebe,
- težave s kakšnim tečnim profesorjem in
- tem, da je veliko težje imeti dobre ocene, ki smo jih bili s sošolci navajeni iz osnovne šole.
Vendar me ti niso pretirano pretresli, saj sem jih pričakovala.
Že po prvih nekaj mesecih na šoli pa sem bila presenečena nad razširjenostjo duševnih stisk, kot tudi odnosom vrstnikov in zaposlenih na šoli do njih.
Kmalu mi je postalo jasno, da to ni značilno samo za eno šolo, temveč gre za sistemski problem našega celotnega izobraževalnega sistema.
Statistika prikazuje, da so se v zadnjih letih samomorilnost in duševne stiske mladih povečale. A le redko kdo prisluhne problemom, s katerimi se soočajo mlajše generacije.
V Dnevnikovem članku o samomorih med mladostniki, v katerega je avtor vključil stališče, ki sem ga podala v imenu dijaške organizacije, se je spet jasno izrisal ta problem.
Iz tabele z uradnimi podatki policije je razvidno, da je bilo leta 2023 število poskusov samomorov najvišje v zadnjih petih letih.
TOM telefon pa poroča, da se je vsak osmi učenec v letu 2023 nanj obrnil zaradi psihičnih težav. Odločevalci si pred tem zatiskajo oči.
Duševne probleme mladih bi lahko na ta način primerjali s podnebno krizo. Še pred nekaj desetletji je veljalo, da problema ni, in so se zato z njim ukvarjali le redki.
Dijaki so izpostavljeni vedno večjim pritiskom in vse težje zadovoljujejo pričakovanja profesorjev ter izpolnjujejo pogoje, ki jih postavlja šolski sistem.
Mnogi ga opisujejo kot robotskega. Zato ne preseneča, da se pogosto počutijo, kot da ne dosegajo želenih standardov, in da iz situacije ne vidijo izhoda.
Njihovo duševno zdravje se slabša in v sistemu ni opaznega napredka, zato je pomembno, da se s tem problemom začnejo ukvarjati šole same.
Pomembno je, da spodbujajo:
- pozitivno in sprejemajoče okolje,
- dobre odnose,
- zaupanje ter
- delovanje v skupinah,
- hkrati pa se poskušajo izogniti pretirani tekmovalnosti in zavisti.
Dijaki na šoli preživimo večino svojega dneva. Interakcije s sovrstniki predstavljajo velik del našega vsakdana, zato je grajenje prijetnega okolja, v katerem se lahko učimo, spoznavamo in odraščamo, ključnega pomena.
Nadvse pomemben prvi korak, ki bi ga morala storiti vlada, je uvedba izvajanja pregledov duševnega zdravja. Te bi lahko vključili med obstoječe sistematske preglede.
Prav tako bi nemudoma morala pristopiti k stalnim izobraževanjem profesorjev ter zagotoviti, da bi vsak dijak lahko dostopal do strokovnega delavca, pri katerem bi lahko poiskal pomoč.
So primeri, ko naj bi en strokovni delavec skrbel za 500 in več dijakov.
Dejstvo je, da se en človek ne more kakovostno posvetiti več sto dijakom, si vzeti čas, prisluhniti njihovim težavam in skupaj z njimi poiskati primerne rešitve.
Prav zato na dijaški organizaciji menimo, da je treba takoj povečati število strokovnjakov, ki so dijakom na voljo – ne zgolj na papirju, ampak da si zanje lahko tudi dejansko vzamejo dovolj časa.
Nujno bi bilo, da bi duševno zdravje dijakov postalo ena od glavnih prioritet naših šol.
Namesto da se kot poglavitni kazalnik kakovosti izobraževalnega zavoda kaže dosežen rezultat na maturi in različnih tekmovanjih iz znanja, naj to postane duševno zdravje dijakov.
Tudi sama se zavedam, da je izjemno težko spreminjati izobraževalni sistem.
A verjamem, da bi se lahko premaknili naprej in odpravili ključne probleme. To bi lahko uresničili, če bi nam glavni odločevalci končno prisluhnili in priznali, da se na tem področju ne dela dovolj in da je še veliko prostora za izboljšave.
Eva Oblak, 3. letnik, Gimnazija Bežigrad, članica predsedstva Dijaške organizacije Slovenije
Za starše in učitelje
Kam po pomoč? V hudi duševni stiski ali ko te prevevajo samomorilne misli, lahko pomoč poiščeš na: 112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč) 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur/dan) 116 111 – TOM telefon otrok in mladostnikov (med 12. in 22. uro) 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj) To sem jaz – spletna stran za mlade www.zivziv.si – spletna stran za odrasle v stiski, bližnje, tiste, ki hočejo pomagati, žalujoče in medije Knjižica Kam in kako po pomoč v duševni stiski
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Sandra
Mateja
