ČasorisNa beneškem filmskem festivalu v Italiji so premierno prikazali kratek film Rene gre v vojno, v katerem nastopam.
Na tem mednarodnem festivalu na otoku Lido mi je bilo zelo všeč. Bil sem ponosen, ko sem se gledal na ogromnem platnu.
Lansko poletje, ko smo snemali film, sem se zabaval. Sploh ni bilo naporno.
Začelo se je, ko sem se s štirikolesnikom pripeljal v Marjetin dom. Tam so prenočišča in glamping na jasi sredi gozda v žirovsko-idrijskih hribih.
Blizu imamo družinski vikend. Natakarici sem naročil sok in rekel, da se mi mudi, ker sem na vojaški misiji.
Nosil sem vojaška oblačila in imel veliko opreme.
Tam so me videli italijanski režiserji in se potem spraševali, kdo sem in kaj počnem.
Čez dva tedna so klicali atija, če bi lahko snemali film. Seveda je potrdil in jaz sem bil navdušen.
Nekaj dni kasneje smo začeli snemati. Večinoma smo sledili scenariju, nekaj odlomkov pa sem si lahko tudi sam izmislil.
Snemali smo štiri dni od jutra do večera.
Najprej sem narisal načrt za leseno puško, nato sem jo izdelal iz lesa.
Potem sem se preoblekel v vojaška oblačila v naši katrci, modelu francoskega avta Renault, ki ga ne izdelujejo več.
Sledilo je snemanje v gozdu in bunkerjih.
Nazadnje v bunkerju v bližini, kjer je potekala rapalska meja.
Film so dokončali poleti. Takrat smo ležali na plaži, ko so nam iz Italije sporočili, da se je uvrstil v finale festivala.
Izvedeli smo, da smo septembra vabljeni v Benetke, kjer bomo gledali njegovo premiero.
Nihče od nas ni mogel verjeti, da je to res.
Komaj sem čakal, da gremo! Tam mi je bilo všeč, samo povsod je bilo malce preveč ljudi. Najbolj sem užival v vožnji z ladjo, ki je pravzaprav vodni avtobus. Bilo je čisto drugače kot na trajektu.
Ladje imam nasploh rad. Spali smo v lepem starinskem hotelu.
Pred ogledom filma smo dolgo čakali režiserje. Skrbelo me je, da ne bomo pravočasno vstopili v dvorano, ker še nismo imeli vstopnic.
Končno so jih atiju poslali na telefon.
Vstopili smo, in to po rdeči preprogi.
V dvorani sem bil presrečen in rekel: »Končno sem tukaj.«
Mami mi je pokazala naše rezervirane sedeže, na katerih je pisalo Rene gre v vojno. Bil sem ponosen, prav tako mami in ati.
Gledali smo osem kratkih filmov in naš je bil na vrsti zadnji.
Po koncu sem vstal in režiserji tudi. Vsi so nam ploskali.
Ko je bilo konec, sem se z ustvarjalci filma slikal na rdeči preprogi.
Starša sta morala na drugi izhod in skupaj smo se fotografirali kasneje.
Super je bilo, ker so drugi igralci hoteli narediti selfije z mano. Dali smo še intervju za časopis. Potem smo vsi skupaj šli na večerjo.
Nisem si mislil, da bom postal slaven. Vendar sem že, ko smo snemali film, vprašal atija, če bom lahko mogoče v časopisu in na radiu, kot je bil on že večkrat. On namreč restavrira katrce.
Film je bil v Benetkah izjemno uspešen. Šel bo še na druge filmske festivale. Upam, da bo kdaj prišel v Slovenijo in na našo televizijo.
Moji sošolci so z veseljem prebrali časopisne članke in me poslušali na radiu, radi pa bi si ogledali tudi film.
Rene Mlinar, 5. razred, Osnovna šola Ivana Tavčarja Gorenja vas
Slovarček
Rapalska meja je bila meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, določena z dogovorom velesil leta 1920 v italijanskem mestu Rapallo.
Restavrirati je narediti, da kaj poškodovanega ali s predelovanjem spremenjenega spet dobi prvotno obliko; obnoviti.
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Sandra
Nina
Dora
