ČasorisSodelovali smo na zaključnem dogodku projekta Naše mnenje šteje, ki ga je organizirala Zveza prijateljev mladine Slovenije. Ali res dovolj šteje mnenje nas otrok in mladostnikov?
Nadaljevali smo razpravo, ki se je začela že na regijskih srečanjih. Namreč o vključenosti otrok na področju šolstva, zdravstva, sodstva in lokalne skupnosti. Prisotni so bili tudi »profesionalci«, ki so nas podkrepili z informacijami o izpeljivosti idej.
Za obravnavo vsakega od področij smo imeli 20 minut. To se je večini sicer zdelo premalo, več kot enkrat je namreč debato prekinila ura. Kljub temu pa je bila razprava zabavna in izluščili smo najpomembnejše.
Na področju sodstva, ki je bilo po mnenju večine najtežje področje, smo se strinjali, da otrokom manjka informacij. Čeprav je veliko brošur, stripov in podobnega, katerih namen je, da otrokom predstavijo sodišče, to velikokrat gre mimo otrok.
Predlagali smo, da podaljšamo pouk državljanske kulture in etike, ki ga imamo v sedmem in osmem razredu, za vsaj še eno leto.
Otroci naj bi imeli pred sodnim postopkom in med njim svojega zagovornika. Govora je bilo tudi o pravni enakopravnosti pri šestnajstih letih, a je bila ideja enotno zavržena, saj bi to pripeljalo tudi veliko odgovornosti, na katere pri tej starosti še ne bi bili pripravljeni.
Glede vključenosti v lokalnih skupnostih smo izpostavili željo po sodelovanju otrok pri odločitvah o prihodnosti domačega kraja.
Predlagali smo ankete, na katerih bi lahko otroci izrazili svoje mnenje.
Vsi vemo, da imamo otroci in mladostniki veliko idej, te pa dostikrat niso izvedljive in so zato zavrnjene. Ko se to zgodi, bi si otroci želeli slišati razlago in izvedeti razlog za zavrnitev. Želeli pa bi tudi, da bi imela vsaka občina otroški občinski svet.
Na področju šolstva smo izrazili željo, da bi bili vsi učenci obravnavani enako. To se morda zdi samoumevno, a se v praksi marsikdaj zgodi, da imajo učitelji predsodke, na primer na podlagi spola ali različnih vrednot.
Prav tako smo si zaželeli zanimivejši pouk, saj nam je težko vsak dan šest ur sedeti in poslušati predavanja. Pri tem pa je bila izpostavljena želja po širitvi projekta Učilnice v naravi.
Tretja točka v povezavi s šolstvom so bila porazdeljena ocenjevanja. Nemalokrat se namreč zgodi, da imamo veliko ocenjevanj v kratkem času in zato veliko stresa, kar lahko tudi poslabša otrokovo duševno zdravje.
Na področju zdravja smo poudarili pomembnost sistematskih pregledov, ki naj bi vključevali tudi pregled duševnega zdravja otroka, in sicer s pomočjo ankete.
Strinjali smo se, da bi se zdravnik moral pogovarjati neposredno z otrokom in ga poslušati, otrok namreč ni le podaljšek starša. Pri tem je pomembno zaupanje med zdravnikom, staršem in otrokom.
Odprli smo temo duševnega zdravja. O njem se v koronskem času govori več, še vedno pa se nam zdi, da se naredi premalo konkretnega v povezavi z duševnim zdravjem nas mladih in otrok.
Razpravi je sledila predstavitev našega mnenja gostom, ki so se pridružili srečanju: ministru za pravosodje, državnemu sekretarju na Ministrstvu za zdravje, namestniku varuha človekovih pravic …
Naša mnenja in ideje so poslušali in jih pokomentirali. Zgoraj našteti predlogi bodo zapisani tudi v Beli knjigi ZPMS o uresničevanju pravice otrok do participacije in bodo v prihodnosti morda uporabljeni za pripravo nacionalne strategije o participaciji otrok.
Zala Vajgl, 9. razred, OŠ Spodnja Šiška
Maja
Sandra
