ČasorisMed poplavo me ni bilo doma, saj sem bila na počitnicah pri sestrični v Velenju.
Ko sem izvedela novice o dogajanju v Zgornji Savinjski dolini, je bilo grozno, saj nisem mogla biti s svojo družino in tudi slišati se nismo mogli zaradi prekinitve elektrike.
Ko so se zadeve naslednji dan umirile, sem prosila starše, da me nemudoma pridejo iskat.
Ko smo prispeli v Nazarje, je bilo, kot da bi prišla v drug kraj.
Naša hiša je na srečo ostala nepoškodovana, zato smo še isti dan odšli pomagat čistit parkirišča ter stavbe.
Naslednji dan smo izvedeli, da potrebujejo pomoč tudi na Ljubnem, kjer je Savinja naredila še večje razdejanje.
Najprej smo se odpravili do mojih sorodnikov, ki živijo na Produ.
Prva dva dneva smo čistili okoli hiše s pomočjo bagra, lopat in samokolnic.
Nato smo se hitro lotili čiščenja spodnjih prostorov hiše, garaže in kleti ter se naslednjih nekaj dni borili z vodo ter blatom v njih.
Zatem smo čistili bazen in zlagali drva.
Kljub težkim okoliščinam je bilo prijetno, saj sem vsak dan spoznavala nove ljudi z dobrim srcem, ki so prihajali pomagat od vsepovsod.
Hkrati sem začela dojemati, koliko dobrih ljudi še obstaja in da res znamo stopiti skupaj, ko je čas za to.
Z največjim veseljem sem pomagala drugim, ker res nikoli ne veš, kdaj se lahko ti znajdeš v takšnem težkem položaju.
In vem, da bi bilo žalostno, če nam nihče ne bi prišel pomagat.
Vesela sem, da so me ljudje sprejeli in da so me obravnavali kot osebo in ne samo kot otroka.
Tako smo na Ljubnem pomagali približno teden dni.
Seveda pa to ne pomeni, da smo končali s čiščenjem.
Še veliko ljudi potrebuje pomoč in še velikokrat bomo morali stopiti skupaj, da bomo lahko živeli tako, kot smo prej, in verjamem, da tudi bomo.
Julija Kotnik, 7. razred, OŠ Nazarje
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili
Sandra
