Najboljše počitnice ever

V Časorisovi novinarski šoli v Mali ulici so se Adrian Grošelj, David Meglič, Evan Jaša Romih, Franka Plementaš, Jernej Podjavoršek, Lara Fantur Mijić, Lina Berlec, Maša Tukarić, Max Pavšič, Urška Logonder in Thor Adam Mohorič učili, kako prepoznavati lažne novice ter kako posneti skrito kamero, igrani in dokumentarni film. Pri tem so se seznanili še z osnovami novinarstva.

»To so najboljše počitnice ever,« pravijo.

Enega od počitniških dni so strnili v intervju in anketo. Za sogovornika v intervjuju so izbrali Francija Keka, ki ga mnogi Slovenci najbolj poznajo prav zaradi njegovih skritih kamer, ki jih predvajajo po televiziji. V anketi pa so sami povedali, kako je bilo snemati skrito kamero.

Kako so Rjavi medvedi s Francijem Kekom sredi Ljubljane iskali pot do Vrhnike

Franci Kek je posnel že 135 skritih kamer, prvo leta 1989. V osnovno in srednjo šolo je hodil v Novem mestu, nato je prišel študirat v Ljubljano. Snemanje skritih kamer ni bila njegova otroška želja. Ko je bil mlajši, je želel početi nekaj, kjer mu ne bi bilo treba fizično delati; na primer delati v pisarni. Skrite kamere je sprva začel snemati v šali, s prijatelji, potem so jih jih uprizorili na filmski delavnici. Nazadnje je zaradi njih dobil delo na nacionalni televiziji.

Kako dobite ideje za skrite kamere?

Pri desetih so mi z idejami pomagali prijatelji, vse ostale pa sem si izmislil sam.

Koliko ljudi vam pomaga pri izvedbi?

Snemalec skrbi tudi za zvok, na pomoč pa mi priskoči še pri montaži.

Kako se pripravljate na snemanje skrite kamere?

Najprej moram dobiti idejo in lokacijo. Nato en teden razmišljam, kako bi lahko dodal še kakšne fore.

Ali uživate pri snemanju skritih kamer?

Uživam skoraj vedno, razen tedaj ko ne uspevajo.

Pri katerem snemanju ste se najbolj zabavali?

Zabavne so vse, ki uspejo. Spominjam se na primer tiste, ko sem kot novinar poročal, da v okolici Ribnice postavljajo džamijo.

Ali ste kdaj nezadovoljni s skritimi kamerami, ki jih posnamete?

Ja, ene so boljše, ene so slabše. Odvisno je od ideje in od ljudi, ki pridejo mimo.

Kakšni so odzivi ljudi, ko izvedo, da so nastopali v skriti kameri?

Zelo različni, večinoma se temu pripetljaju nasmejejo.

Ali vam je že kdo grozil?

Ne, jih pa približno deset odstotkov ne želi objave.

Ali imate pri snemanju skrite kamere kaj težav, saj vas ogromno ljudi pozna?

Da, to je velika težava. Sicer pa me mlajši od 20 let ne poznajo tako dobro.

Kako se vam zdi predajati znanje počitnikarjem v Mali ulici?

Zdi se mi prijetno opravilo. Pomembno pa je, kaj si mislijo otroci.

Evan Jaša, Franka, Lara, Lina, Maša, Urška in mentorica Sonja

Kaj ti je bilo najbolj zanimivo pri snemanju skrite kamere?

Maša: Da so ljudje verjeli hecu. To sem prvič počela, zato mi je bilo zelo zanimivo. Še posebej sem vesela, da sem lahko s svojimi domislicami sodelovala v zgodbi, ki smo jo pripravili.

Lina: Vse. Bilo je odlično, to je bila nepozabna dogodivščina, zelo sem se zabavala. Najbolj zabavno je bilo, ko so ljudje verjeli našim šalam. Le peščica nam ni nasedla.

Thor: Bom reku tko: mislu sm, da bom eksplodiru od smeha.

Evan Jaša: Bilo je smešno in zabavno.

Franka: Zdelo se mi je zanimivo. Zelo me je presenetilo, da nam je večina nasedla. Ljudje so se mi zdeli prijazni. Vsi, ki so nam verjeli, so bili pripravljeni pomagati.

Adrian: Bilo je zanimivo, saj sem to delal prvič, in upam, da bom to izkušnjo še kdaj doživel.

Jernej: Bilo je smešno in zabavno, zdelo se mi je zanimivo, ko so nam skoraj vsi nasedli.

Max: Zanimivo je bilo, da so ljudje verjeli naši šali. Od njih je bilo prijazno, da so nam hoteli pomagati.

David: Super je bilo.

Urška: Bilo je zelo vznemirljivo. Nekateri so se mi zdeli smešni. Najbolj je bil prijazen turist, ki je vklopil navigacijo, da bi nam pomagal.

Slovarček

Skrita kamera je posnetek neprijetne življenjske situacije, ki poteka tako, da mimoidoči ne vedo za snemanje oziroma da nevede sodelujejo v zaigranem prizoru.

»Predstavili smo se kot taborniki Rjavi medvedi z Vrhnike, ki so se izgubili v Ljubljani. V rokah smo imeli zemljevide. Mimoidoče smo spraševali, kako priti do Vrhnike. Rekli smo jim, da nas je učitelj zapustil, češ da bo nazaj čez tri minute. Zdaj pa ga ni že dve uri, zato se želimo sami odpraviti proti Vrhniki kar po avtocesti.

Večina ljudi je nasedla. Hoteli so pomagati. Pokazali so nam, v katero smer bi morali iti, in nam celo predlagali, da gremo kar peš, z avtobusom ali celo z ladjo po Ljubljanici. Eni so predlagali, da gremo do policijske postaje, drugi pa, da nam pomagajo poklicati starše. Nihče se ni zgražal, da nas je učitelj kar tako pustil sredi mesta, samo čudili so se, kako je to možno,« pravijo Adrian, David, Evan Jaša, Jernej, Max in Thor.

Džamija je stavba, ki jo muslimani uporabljajo za verske obrede; mošeja.