ČasorisKot majhna sem si vedno želela biti učiteljica. Zdi se, da imam to v krvi, moja mami je namreč specialna pedagoginja. Z leti pa, ko sem poklic resnično spoznala, sem se od te želje oddaljila. Imam namreč premalo potrpljenja. To pa ne pomeni, da sem poklic nehala ceniti. Čas, energija, trud in volja, ki jih vsak učitelj in profesor vloži v svoj poklic, so neverjetno podcenjeni, in zdi se mi, da na učitelje prepogosto pozabimo.
Covid-19 je vplival prav na vse; o učencih in dijakih se govori vsak drugi dan, pojavljajo se nenehne kritike, vedno bolj izvirne ovire, a nikoli se ne omeni učiteljev. Nikoli se ne izreče nečesa tako preprostega kot hvala. Morda za to nimamo časa ali energije, mogoče se nam ne zdi vredno. Ne vem.
V nedeljo sem po naključju naletela na pesem Good Job ameriške pevke Alicie Keys in nekaj v meni se je prebudilo.
Takoj sem pisala dijakom Gimnazije Kranj, ki živijo v kranjski občini, in lotili smo se projekta, ki smo ga poimenovali po omenjeni pesmi. Pisali smo vsem dijakom, posegli po družbenih medijih in dosegli tudi tiste, ki so med epidemijo lani opravljali maturo. Odziv je bil neverjeten.
Kar se je začelo kot intimna zahvala zaposlenim, profesorjem in profesoricam, se je razvilo v zahvalo vsem, ki so zaposleni v šolstvu.
Dijaki so se odzvali z več zahvalami, kot je bilo prostora na vratih gimnazije, in Slovenci so jim vpili v odmev.
Hvala za vse večere, ko ste se posvetili meni namesto svoji družini. Hvala za spodbudo v časih, ko je vse ostalo turobno. Hvala za potrpljenje in vztrajnost, zavedamo se, da smo včasih tudi naporni. Hvala za vedno nove zamisli, nove rešitve, hvala, ker ste naša gonilna sila. Hvala, ker ste.
Naj se sliši še enkrat in še enkrat in še enkrat. Naj nikoli ne zmanjka časa za hvaležnost.
Hana Bujanović Kokot, 4. h, Gimnazija Kranj
Nina
Sandra
