ČasorisDva tedna prej, preden smo začeli snemati video, sem dobila povabilo od razredničarke, ali bi želela deliti s sošolci svojo izkušnjo.
Bila sem zelo presenečena in vesela, da koga sploh zanima, kako sem se počutila pri enem izmed odločilnih dogodkov za moje življenje.
Pri 12 letih se nisem zavedala, kaj pomeni selitev v novo državo in vključitev v novo družbo, razmišljala sem le o tem, da bom končno živela skupaj z očetom.
Sošolci so zelo radovedni in so me večkrat vprašali, kako sem se počutila in ali sem imela kakšne težave. Spraševali so me tudi o kulturi in družbi, ki je značilna za Bosno in Hercegovino.
Vprašanja so bila zelo zanimiva, nekatera so bila lahka, druga pa so zahtevala razmišljanje in veliko čustev.
Najtežje mi je bilo odgovoriti na tista, ki so zahtevala primerjanje Tuzle in Ptuja.
Mislim, da se na to vprašanje ne da najti smiselnega odgovora, ker sem s Tuzlo bolj čustveno povezana, saj imam tam družino. Ptuj je res zaznamoval enega od mojih najboljših delov življenja, tukaj sem spoznala veliko dobrih ljudi ter dobila nove izkušnje, ki so življenjsko pomembne.
Razen družine bi na Ptuj prenesla več območij, kjer bi se družili le mladi, nekatere trgovine in Cineplexx.
Projekt je pomagal sošolcem bolj razumeti moje življenje in kaj se je zgodilo v 16 letih mojega življenja. Mislim, da sem s svojimi odgovori spremenila veliko napačnih mnenj o Bosni in življenju v njej.
Upam, da bom v prihodnosti imela več možnosti sodelovanja pri podobnih projektih.
Imela Alibegović, 2. a, Gimnazija Ptuj
***
Zgodba je nastala v okviru projekta Skozi oči begunca Društva Humanitas. Med njihovo interaktivno gledališko predstavo so lahko gledalci na lastni koži podoživeli občutke, stiske in kršitve pravic ljudi na begu.
Sandra
