ČasorisZasedanje nacionalnega otroškega parlamenta je res fenomenalna izkušnja! Ne le to, da si lahko tam, ampak tudi to, da lahko doživiš vse te neverjetne občutke.
Letošnji parlament pa je bil zame vseeno izjemno poseben. Govorili smo o šolskem sistemu, ki je zelo pomembna tema, saj smo otroci in mladostniki vanj vpeti precej veliko časa.
V tem času se razvijamo in oblikujemo kot ljudje in zdi se mi pomembno, da govorimo o težavah, ki jih vidimo, saj to neposredno vpliva na nas.
Seveda pa je bilo pozitivno in veliko presenečenje to, da so se letošnji gostje nadvse aktivno vključevali v plenarno razpravo.
Mladi parlamentarci so govorili o pomembnih tematikah. Denimo, želijo si več praktičnega pouka, npr. šolo za življenje. Ko stopijo iz šolskih klopi in pride do kakšne manj prijetne situacije, se nanjo namreč ne znajo pravilno odzvati, čeprav si tega želijo.
Pogovarjali so se še o avtoriteti učiteljev. Povedali so, da ta v razredih kopni zaradi preveč prijateljskega odnosa učiteljev. Tega si seveda ne želijo, saj potem pouk ne more potekati zbrano in kakovostno.
Posledica tega je slabo obravnavana učna snov, kar se na koncu osnovne šole pokaže pri rezultatih NPZ-jev.
Želijo si, da bi jih predvsem strokovnjaki, ki pripravljajo spremembe zakona o osnovni šoli, slišali in upoštevali, saj so otroci tisti, ki lahko iz prve roke povedo šibkosti našega šolskega sistema.
Pri vsem tem rada sodelujem zato, ker sem ves čas v stiku z ljudmi, predvsem mladimi. Zato sem že drugo leto zapored bila predsednica otroškega parlamenta.
Dandanes je občutka za medsebojne vrstniške odnose vedno manj, kar se mi zdi res nekaj slabega, saj vsak potrebuje dobrega in pristnega prijatelja.
Zato se lahko mladi tukaj družijo, spoznavajo nove ljudi in pridobivajo izkušnje. Sama pa sem tu rada tudi zato, da slišim še druge ideje in predloge mlajših vrstnikov.
Otroški parlament je izredno dober program, ki ga izvajajo že 35 let.
Pomemben je predvsem zato, ker imamo mladi vsaj enkrat na leto možnost, da povemo svoje mnenje širši javnosti, in to povzamejo v medijih. Povemo kritike, a obenem še predloge za izboljšave – v upanju, da bo vsaj kateri od njih slišan.
Kot sem omenila, res ne vem, kdaj bo pravi čas, da nas poslušajo, če ne na otroških parlamentih. Če bodo odločevalci od tega odnesli vsaj en dober predlog, bo bolje kot nič.
Velikokrat je omenjeno, da nas odločevalci ne slišijo dovolj dobro. To je res velika škoda, saj je naš namen narediti čim več dobrih stvari za boljšo prihodnost in počutje mladih.
Verjamem, da bi se mladi radi večkrat na leto sestali na podobne načine, da bi mogoče potem bili bolj slišani …
Livia Zara Hauptman, 1. letnik, Gimnazija Novo mesto
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Mateja
Sandra
