ZalaPoznaš občutek, ko koncert spremljaš iz prve vrste?
Biti tam je nepopisen občutek. Letos sem na evropski turneji Jamesa Arthurja (na Dunaju) in skupine Only The Poets (v Stuttgartu) doživela prav to!
Čakanje je lahko zelo stresno, saj nikoli ne veš, koliko ljudi bo lahko v prvi vrsti.
Ne veš, ali se splača čakati tako dolgo in ali bodo vsi na prizorišče vstopili po vrstnem redu, po katerem so prišli.
Organizatorji ga ponavadi s številkami označijo kar na roke prišlekov.
Po vstopu na vse te skrbi pozabiš.
Pot do prve vrste se za mnoge oboževalce začne več ur pred začetkom koncerta.
Nič nenavadnega ni, če prvi obiskovalci pred dvorano čakajo že v zgodnjih jutranjih urah.
V nekaterih primerih pa celo več dni pred koncertom, da bi si le zagotovili zaželeno mesto pod odrom.
Ko se vhod na prizorišče končno odpre, energija doseže vrhunec. Za tiste, ki imajo srečo, da se prebijejo čisto v prvo vrsto, je občutek navdušujoč.
Med oboževalci in nastopajočimi je samo ograja in nekaj metrov prostora.
Tisti, ki vstopijo prvi, še dolgo čakajo do zatemnitve in prvih taktov glasbe.
To je priložnost, da se oboževalci med sabo spoznajo, pogovarjajo, se spoprijateljijo in, v nekaterih primerih – kot na nastopih Harryja Stylesa ali Taylor Swift – izmenjujejo zapestnice.
Prav zaradi vsega tega je tudi čakanje del koncertne izkušnje.
Ko nastopajoči pridejo na oder, kar ne moreš verjeti, da izvajalec, ki ga poslušaš doma, pred spanjem ali na poti v šolo, zares stoji pred tabo.
Naslednji dve uri pa lahko z njimi in množico oboževalcev glasno prepevaš njihove pesmi.
Tudi če v prvi vrsti ni prav veliko prostora, uživaš in koncert mine, kot bi mignil.
Prav tako lahko tam upaš, da se ti bo nastopajoči nasmehnil, ti pomežiknil ali pomahal.
Meni je!
Mateja
Sandra
