SonjaŽivjo!
Naj se vam predstavim: sem gospod profesor Dolgčas. Ne morete me videti, saj sem zelo izmuzljiv – pridem le, ko me najmanj pričakujete.
Na začetku letošnjih počitnic sem mislil, da bom imel polne roke dela. Mel sem si roke in si rekel »letos se bomo pa lepo zabavali! Ha ha ha ha, vsem bo tako doooooolgčas!« Seveda pa mi je bilo že takrat jasno, da se bodo člani družine, kjer sem se naselil, zabavali vsaj na morju. Ampak naj bo, za takrat sem se bil pripravljen umakniti.
Pa sem se moral tudi sicer!
Čisto sem bil presenečen, ko so po očetovem odhodu v službo tudi ostali člani družine kmalu vstali. Vsak dan. Pripravili so si zajtrk, uživali v risankah, nato pa vsak dan počeli kaj drugega. Preganjali so me s športom na igrišču, pa z branjem knjig, z obiskom babice, s plavanjem na bazenu in celo z reševanjem matematičnih ugank ali s klepetanjem s plišastimi igračami, ki so govorile v angleškem jeziku! Da v tej hiši sploh ni prostora zame, mi je postalo jasno, ko sem zaslišal zvoke violine in klavirja, ki sta iz dneva v dan preigravala prijetne pesmi.
Zapustil sem jih torej že pred morjem in upal, da se jim pridružim vsaj kasneje. Nisem imel sreče. Začele so se zavzete priprave na novo šolsko leto, skupaj z nakupovanjem, ovijanjem zvezkov in šivanjem torb. Za povrh so vsi v družini vsako sončno minuto preživeli v naravi!
Ker je postalo jasno, da me sploh ne potrebujejo, sem pobral šila in kopita. In se sprijaznil, da je pač tako, da se znajo nekateri imeli lepo, tudi če so samo doma s tistimi, ki jih imajo radi.
Rebeka Štruc, 6. razred, Osnovna šola Prebold
***
Na natečaj Moje poletje je prispelo sedem prispevkov. Med njimi smo izbrali tri najboljše in jih nagradili s priznanjem. Vse prispevke bomo objavili v rubriki Šola in jaz.
Časoris
Nejc
Sandra
