Moje poletje: Pot ob Savi

Vročinski val je na vrhuncu, zato odločitev kam peljati prijateljico Niko, ki me je obiskala, ni bila težka. Pot ob Savi je moja skoraj vsakodnevna poletna destinacija, saj je pustolovska, prijetno hladna in polna življenja.

Bratec David, Nika s sestrico Ivano, obe mamici in jaz smo se zjutraj odpravili na pot. Mimo mestnega parka, pod gabrovim drevoredom, smo se odpravili proti staremu delu Radovljice. Kot ponavadi smo se za hip ustavili pri spomeniku Josipine Hočevar, se odžejali, poskakljali na odru, šli  do razgledne točke, kjer je zelo lep razgled od Jelovice do Triglava in na Savo ter pregledali začrtan cilj.

Hop, in že smo bili v gozdu. Imeli  smo srečo, da smo videli plaho srnico, sivo veveričko, dve šoji ter nekaj kosov, čeprav smo večji del poti pretekli. Šli smo mimo kraja, kjer so letos taborili skavti iz cele Slovenije, nato pa še mimo igrišča za paintball, ravno ko je potekal napet boj. Sledilo  je obrobje gozdička, ki je res posebno, saj se tam vedno najde kakšen uren martinček. Užitek jih je opazovati.

Fuxova brv

In že smo bili pri Savi pri Fuxovi brvi. Čudovita točka. Pod brvjo je majhna plaža in seveda smo bili vsi otroci takoj v vodi. Tukaj je res veliko za početi. Delali smo bazenčke, se valjali v blatu, metali žabice, gradili iz prodnikov, iskali najlepše kamenčke, odplavali v domišljijo, poskušali ujeti kakšno ribico in se noro zabavali. Mimo so vozili z rafti in kanuji, nad nami so se po zip-linu prevažali »srečkoti«, do reke je prišlo tudi nekaj psov.

Videli smo ljubkega gadjega mladička; ves boječ se je v vodi pod kamnom skrival pred ljudmi. Kače so izjemne živali in prav nič zlobne, nič nam nočejo, le pri miru jih moramo pustiti. Mi vdiramo v njihov svet.

Nato smo šli čez Fuxovo brv na drugo stran Save. Vedno grem rada po tej brvi, saj je prav veličastna. Močne, dolge zajle držijo deske visoko nad reko, med hojo pa se vse skupaj tako lepo pozibava. To je čarobni most. Bolečino, ki jo z mostu odvržeš, reka odnese v pozabo.

Pot smo nadaljevali po gozdiču proti  toku, navzgor. Ta gozdič je prijetno hladen tudi v najhujši vročini. Izognili smo se osjemu gnezdu, šli do mlake z žabicami, ki jih moj bratec tudi poljubčka, če ujame kakšno. V mlaki so tudi močeradji mladiči. V gozdu naj bi bili tudi risi, jazbeci, dihurji, srne in podlasice, zato smo spet nestrpno pričakovali, ali jih bomo videli. Na žalost jih tudi tokrat nismo.

Balvani

Kmalu smo prišli do balvanov, kjer se vedno ustavimo. Balvani so velike skale v reki, ki jih je bohinjski ledenik prinesel s sabo. Izgledajo čudovito in so super za skakanje. Ampak moramo biti zelo previdni, saj se ob njih tvorijo smrtonosni vrtinci. Z bratcem rada delava poskuse, kateri naravni material vrtinci pogoltnejo.

Pot naprej je malo bolj naporna, saj Ivana šteje šele tri leta. Do konca gozdiča, čez most na Lancovem, na drugo stran Save, zopet po gozdu, do iz lesa izrezljanih rib, ki živijo v reki. Tam lahko najdete sulca, ščuko, postrv, klena, pisanca, mreno …

Na klopci je bil čas za drugo malico. Potem smo šli še malo naprej. Če bi šli naravnost, bi kaj kmalu prišli do Šobca, lepega bajerja in zelo lepo urejenega kampa. Ker pa je turistična sezona na vrhuncu, smo se odločili, da zavijemo nazaj proti Radovljici.

David in Ivana, junak in bojevnica

V Radovljici imamo zelo dober olimpijski bazen.

Vročina. Gužva. Direndaj. Sonce. Pasja vročina. Z Niko sva skočili v globoko vodo in zaplavali.

Šele kasneje sva izvedeli, da sta skočila tudi David in Ivana, z odrivnega kamna številka 6, čeprav je mamica še plačevala karte.

Moj bratec David je že kot dojenček, s pleničko, skočil v globoko vodo. Nasmejan je priplaval kar sam nazaj.

Tokrat je šele v vodi ugotovil, da Ivana ne zna plavat. Ker je bila pretežka, da bi jo zvlekel ven, se je potopil in jo z vso močjo držal nad vodo. Ko je prišel po zrak se je Ivana za hip potopila. Nato se je spet potunkal in jo držal nad vodo. Zgledalo je, kot da se igrata. A šlo je za življenje. Ko je mamica skočila po Ivano, je bil David že povsem izmučen in brez sape. Vem, da Ivana tega nikoli ne bo pozabila. Vedno bo njen junak. In naš junak.

Potem nas do večera niso spravili iz bazena. Vsi osveženi in prerojeni smo se odpravili še v stari del mesta na koncert Big Banda in Nuše Derende. Bil je res dober, ob glasbi smo za odrom pod kostanji prav super skakali in divjali dolgo v noč.

V Radovljici, v srcu dežele, nikoli ni dolgčas. Srečo imam, da sem tu doma. Tako sem na počitnicah vsak dan, tudi če ne grem na morje. Prav tako imam srečo, da imam prave prijatelje. Z njimi je Pot ob Savi še lepša. Ali katerakoli druga pot.

Eva Maler, peti razred OŠ Antona Tomaža Linharta Radovljica

***

Na natečaj Moje poletje je prispelo sedem prispevkov. Med njimi smo izbrali tri najboljše in  jih nagradili s priznanjem. Vse prispevke bomo objavili v rubriki Šola in jaz.