Filmi o otrocih za otroke

Kako nastane film? Je zanj nemara potreben ščepec čarovnije? Kako z njim sporočati težke in zapletene zgodbe, da jih bodo razumeli tudi otroci? In katera znanja in veščine so nujni, da naredimo dober igrani ali dokumentarni film?

Phillis Fermer je režiserka dokumentarnih filmov za otroke in pozna odgovore na ta vprašanja. Doma je v Nemčiji, v mestu Köln. Slovenijo je obiskala konec novembra, na povabilo sodelavcev otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija. Čeprav tudi sami že veliko vedo, so bili veseli, da je zanje pripravila delavnico, kako delati dokumentarne filme za otroke.

A kaj sploh so dokumentarni filmi za otroke? In v čem se razlikujejo od igranih, kot je film Nečista kri? Tega bodo predvajali na decembrskem dogodku v sklopu družabnih prireditev Odkrivaj EU, ki jih v Hiši EU pripravlja Predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji.

Eni in drugi lahko govorijo o lahkotnih, nezahtevnih vsebinah, pa tudi o težkih, zapletenih temah.

Nečista kri, denimo, je film o mladi predstavnici ljudstva Sami, ki zaradi sanj o drugačnem življenju zapusti skupnost na severu Švedske. Tistim, ki te izkušnje nimajo, razkriva, kako težko se je vključiti v neko skupnost, če si drugačen.

A dokumentarni filmi, čeprav so redkejši in manj gledani, imajo pomembno prednost pred igranimi.

V dokumentarnih ni igralcev, ki bi igrali vloge. So le resnični ljudje, ki pripovedujejo resnične, lastne zgodbe.

»Če nekdo živi v majhni hiši, ga vidimo v tej majhni hiši. Če ima rdeče lase, ga vidimo z rdečimi lasmi. Če je nekdo nesrečen, vidimo, da je nesrečen, če je nekdo srečen, vidimo, da je srečen,« pojasnjuje Phillis Fermer.

Dokumentarci prikazujejo resničnost. Otroci vedo, da je tudi v resnici tako, kot prikazuje dokumentarni film.

»Ne morejo zgraditi zidu med sabo in zgodbo, saj vedo, da se je to, kar gledajo, res zgodilo. Če v igranem filmu nekdo umre, vedo, da je to samo igra. Pri dokumentarcu ni tako. Snemala sem recimo film o deklici Pameli, ki so ji ubili očeta. V tem primeru so otroci razumeli, da je njen oče res mrtev.«

Kako Phillis Fermer v filmu za otroke predstavi tako težko temo?

»Ko sem na Evropski radiodifuzni zvezi (EBU) omenila, da bi snemala film o Pameli, so imeli pomisleke. Potem sem jim pokazala osnutek filma in videli so, kako lušna in simpatična punca je. Rekla sem jim, da ima pravico, da pove svojo plat zgodbe. Da jo bo zmogla povedati brez solza. In jo je. Pomembno pa je, da imajo filmi srečen konec, da otroci ne ostanejo s turobnim občutkom. In tudi film o Pameli se konča srečno.«

Phillis Fermer pravi, da imajo dokumentarni filmi v sebi vedno neko sporočilo. Film o deklici Pameli je sporočal, da gre življenje naprej. Pamela pogreša očeta, ampak življenje gre naprej ne glede na to, kar se je zgodilo. »Želi biti srečna punca in vse bo naredila, da bo res srečna punca.«

In kako se loti snemanja?

»Najprej poiščem zanimivega otroka, ki sploh želi delati z mano, ki hoče narediti film. Nekajkrat se dobim z njim, da se bolje spoznava. Nato razmislim, kako bom povedala zgodbo. To naredim skupaj z otrokom, saj je to njegova zgodba in se mora strinjati s tem, kaj bomo počeli.«

Pri dokumentarnih filmih ustvarjalci ne pripravijo scenarija, ampak le vprašanja in seznam prizorov, ki jih želijo posneti, da bodo lahko sporočilo prenesli gledalcem. Ko ima vse to pripravljeno, s snemalcem in lučkarjem v nekaj dneh posnamejo posamezne prizore, na koncu pa vse skupaj zmontirajo v film.

In kako bi z otroškim dokumentarcem mladim gledalcem sporočila, katere so po njenem mnenju ključne vrednote Evropske unije?

»Zame je denimo pomembno, da lahko potujemo, hodimo na izmenjave in se povezujemo ter družimo, ne da bi pri tem izgubili svoje nacionalne in jezikovne posebnosti in tradicije. Kako bi to prenesla na film? Recimo tako, da bi posnela zgodbo o dvanajstletni deklici iz Ljubljane, ki odpotuje v Pariz, in o deklici iz Pariza, ki pride v Ljubljano. Skozi film bi razkrila, kaj je v njunih svetovih podobno in kaj različno, kaj je preprosto in kaj zapleteno. Ali pa bi posnela film, kako se otroci iz vsake države znajdejo na enem otoku. S kamero bi opazovala, kako se tam znajdejo. To bi se mi zdelo zanimivo.«

Phillis Fermer pravi, da otroci radi gledajo filme o otrocih iz drugih držav: kako živijo, kako kuhajo, kakšne jedi imajo radi, kateri okusi zaznamujejo njihove jedi.

In zato bi lahko zgodbo o Evropi povedali tudi s filmi, kako v posameznih državah otroci praznujejo rojstni dan. Ali pa – kako preživljajo čarobne decembrske dni.

Morda pa je za dober film res potreben tudi ščepec čarovnije.

Slovarček

Scenarij je dramsko besedilo z opisi dogajanja in dialogi za snemanje dramskih del in oddaj na filmski trak.