Draga Potočnjak o beguncih, pregnancih in Drugi strani upanja

Nihče ne zapusti doma, če v to ni prisiljen.

Sporočilo britanske pesnice in pisateljice somalskega rodu Warsan Shire iz pesmi Conversations about Home (at the Deportation Centre) (Pogovori o domu – v deportacijskem centru) se je obudilo v prostorih nekdanjega KUD-a France Prešeren v Ljubljani med pogovorom z Drago Potočnjak.

Prav tam so nekoč odzvanjale besede, žalost in smeh mladih beguncev iz Bosne.

Danes je to Center slovanskih kultur France Prešeren in tudi mladih iz Bosne tam že dolgo ni več.

Ostaja le spomin na projekt Pregnanci, v katerem so se o nekem drugem domu pogovarjali mladi bosanski begunci, ki so – podobno kot nekoč Warsan Shire – zapustili dom.

Ideja za projekt Pregnanci se je porodila dramski igralki in pisateljici Dragi Potočnjak, ki je kasneje v okviru projekta vodila gledališko skupino Nepopravljivi optimisti. Toda ustvarjalo ga je kar nekaj slovenskih umetnikov in predvsem na stotine mladih beguncev.

S projektom so mladi bosanski begunci, ki so večino dneva preživljali v nastanitvenih centrih, dobili priložnost, da za nekaj trenutkov pozabijo svoje vsakodnevne stiske. Za svoje delo so vsi skupaj tedaj celo prejeli Nagrado Evrope za (drugi) najboljši humanitarni projekt.

In ostaja spomin na to, da lahko umetnost pomaga razumeti izkušnjo drugega. Da lahko pomaga dojeti, kaj pomeni biti tujec v državi. Predvsem pa, da tujcu v novi domovini pomaga (pre)živeti.

Podobno tematiko je v drugi zvrsti umetnosti petindvajset let kasneje raziskoval še en umetnik.

Finski režiser Aki Kaurismäki je v svojem filmu Druga stran upanja predstavil zgodbo o prijateljstvu med sirskim beguncem in finskim gostincem.

Film bodo 13. septembra predvajali v Hiši EU v okviru serije dogodkov Odkrivaj EU v sklopu Zabavna Evropa.

Ali lahko film pomaga razumeti težka in zapletena vprašanja, kot so izguba doma, odhod v tujino in prilagajanje na življenje v neznani državi, kjer ne poznaš navad niti jezika?

Draga Potočnjak odgovarja, da morda celo bolj kot knjiga, po kateri danes mladi skoraj ne posegajo več.

Toda še bolj pomembno se ji zdi, da je umetniško delo, naj bo to pesem, film ali gledališka predstava, priložnost za pripovedovanje osebnih zgodb.

»Nihče ne gre od doma z dvema vrečkama ali z majhno potovalko ali nahrbtnikom, kamor zloži, kar lahko, če to ni nujno,« poudarja igralka Draga Potočnjak. »Zato je treba o teh stvareh ves čas govoriti in širiti zgodbe ljudi, ki so morali na pot. To se obrestuje. Po izkušnjah iz časa vojne na tleh nekdanje Jugoslavije lahko rečem, da za begunce največ naredijo običajni ljudje, ki se jih te zgodbe dotaknejo, ne politika.«

Sodelovanje pri nastajanju umetniškega dela je tudi priložnost za sprejemanje sebe in svoje kulture.

»Ljudem, ki so morali zapustiti dom, je treba omogočiti, da se šolajo in da se duhovno in kulturno razvijajo. Sicer se počutijo izkoreninjene. To pa je možno samo, če imajo priložnost, da se srečujejo s svojo kulturo. Kako pomembna je ta za nas, se zavemo šele, ko jo izgubimo.«

To je imela priložnost opazovati že pri majhnih otrocih. Takrat je med drugim sodelovala tudi s skupino otrok iz Srebrenice, starih od 8 do 12 let. Prav pri njih je videla, kako stvari, ki se nam prej zdijo odveč, nenadoma postanejo zaželene.

»Otroci ponavadi ne rečejo, da gredo zelo radi v šolo. Nenadoma pa tudi šola ni bila več noben problem. In kasneje so tako rekoč vsi doštudirali in tako izkoristili priložnost za boljšo prihodnost,« dodaja igralka, ki je še danes v stikih z mnogimi Nepopravljivimi optimisti.