Časoris»Ali bomo tudi letos raziskovali? Kakšna bo pa tema?«
Taka in podobna vprašanja zastavljamo učenci mentorici Ani Kobal, profesorici zgodovine v OŠ Draga Bajca Vipava ob začetku šolskega leta.
Od leta 2000 smo vipavski mladi zgodovinarji pripravili že 17 raziskovalnih nalog v okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije, ki je letos že petdesetič razpisala temo raziskovanja v programu Mladi raziskovalci zgodovine.
Tokrat smo raziskovali na temo Juhuhu, počitnice so tu! Letovanja otrok in družin v preteklosti.
Letošnjo raziskovalno nalogo je pripravilo 44 učencev od 6. do 9. razreda.
Večina učencev, ki so že sodelovali pri raziskovalni nalogi, so se za sodelovanje ponovno odločili. Vedno pa k nalogi pristopijo tudi »novi« učenci, ki jih pritegnejo prijatelji, razpisana tema in zanimanje za zgodovino.
Vida Furlan, učenka sedmega razreda, se je za letošnje raziskovanje odločila, ker ji je delo v skupini zabavno in je bila prepričana, da se bo veliko novega naučila.
Tia Rodman, prav tako sedmošolka, ima zelo rada zgodovino in zanima jo, kako so ljudje živeli v preteklosti.
Podobno so razmišljali tudi drugi učenci.
Raziskovalno nalogo smo naslovili Tako smo preživljali poletne nedelje.
Raziskovali smo obdobje po drugi svetovni vojni do 80. let 20. stoletja. Ugotovili smo, da je večina otrok preživljala počitnice doma.
V Naši ženi so junija 1971 v članku Počitnice niso samo na morju objavili podatek, da 60 odstotkov vseh šolarjev ostane doma vse poletje.
Sprva smo v nalogi hoteli raziskovati samo preživljanje nedelj na morju. Toda ugotovili smo, da so še v 80. letih 20. stoletja le redki hodili na morje za en dan, kaj šele za teden ali dva. Večina tudi ni hodila na izlete, šli so pa na romanje vsaj enkrat v letu, navadno med počitnicami. Velikokrat so si privoščili kopanje v bližnjem potoku, v reki ali v jezeru. Glede na to, da so redki otroci bili na morju, smo se odločili, da bomo raziskali samo preživljanje počitniških nedelj.
In kako smo raziskovali? Tako kot vedno smo raziskovanje začeli s pregledovanjem literature v šolski in javni knjižnici ter v Digitalni knjižnici Slovenije. Ugotovili smo, da literature na omenjeno temo skoraj ni. Na d-libu pa ni bilo revij in časopisov iz časa po 2. svetovni vojni.
Nato smo sestavili vprašalnik za delo na terenu in veliko krajanov različnih generacij je z veseljem obujalo spomine na brezskrbne počitniške dni v otroštvu.
V študijski knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici smo pregledali kar nekaj letnikov Naše žene in z odlomki iz člankov dopolnili ustna pričevanja.
V Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici smo našli nekaj fotografij o shodih v Logu in o romanjih na Sveto Goro. Fotografije so iz arhivskega fonda duhovnika Otmarja Černilogarja. Nalogo smo popestrili še s fotografijami, ki so nam jih posodili pripovedovalci ali pa so bile objavljene v reviji Naša žena.
V šoli smo zbrane vire pregledali in uredili. Urejanje in pisanje besedil nam je vzelo veliko časa. To je bilo tudi najtežje, saj smo morali paziti na pravilno citiranje in navajanje virov. Besedilo smo oblikovali po delih. Zapis je nastal na osnovi pripovedi, ki smo jih učenci zbrali na terenu in zapisali. Besedilo smo nato dopolnili še z informacijami, najdenimi v literaturi in v reviji Naša žena.
Naše naloge vedno krasijo ilustracije in risbe učencev.
Skupaj smo razporedili poglavja in oblikovali naslove. Učenci smo dali ideje za naslovnico, ki nakazuje vsebino raziskovalne naloge in mora biti zanimiva. Za naslovnico smo uporabili fotografiji in ilustraciji učenk.
Istočasno smo izbirali tudi naslov raziskovalne naloge, ki je tak, da učence pritegne k branju, hkrati pa mora biti razumljiv in mora nakazovati vsebino.
Nalogo smo obogatili še s starimi fotografijami in risbami učencev. Devetošolec Tine Nabergoj rad spoznava zgodbe iz življenja v preteklosti in jih zapisuje, saj bi bile drugače pozabljene. Tinetova babica ima bogat družinski arhiv, iz katerega so tudi fotografije v naših raziskovalnih nalogah. Tine rad deli zbrane informacije z drugimi, zato vsako leto sodeluje pri nastajanju raziskovalne naloge.
V raziskovalnem duhu smo preživeli nekaj mesecev. Delo je potekalo počasi, saj je zahtevalo veliko natančnosti, pa tudi težko smo se organizirali zaradi številnih obveznosti.
Skupina mladih raziskovalcev je bila velika in delo je potekalo individualno ali v skupinah največ do pet učencev. S trudom in požrtvovalnostjo nam je uspelo raziskovalno delo, ki odkriva del bogatega in pestrega življenja naših staršev in starih staršev.
Sedmošolec Jan Škerjanec pravi, da je užival, ko je poslušal nonino pripovedovanje o njenih otroških letih. »Prav vživela se je vanje.«
Učenci se veselijo tudi srečanja z mladimi zgodovinarji Slovenije.
Srečanja v Pacugu se bosta udeležili učenki Jerneja in Mihela, ki radi nastopata, sta odločni in sta veliko prispevali k nastanku naloge. Njuna naloga ne bo enostavna, saj bosta predstavljali raziskovalno delo vseh učencev.
»Že tri leta sodelujeva pri nastajanju raziskovalne naloge. Teme raziskovanja so vsako leto zelo obsežne in vedno se zelo potrudimo. Najbolj všeč nama je takrat, ko anketirava starše ali stare starše, saj ob njihovih pripovedih izveva veliko novega in zanimivega. Obe sva zelo radovedni in željni novega znanja. Že tretje leto zapored bova tudi predstavljali našo nalogo na srečanju mladih zgodovinarjev Slovenije. Na sami predstavitvi, kjer tudi druge osnovne šole predstavljajo svoje naloge, nama je posebej všeč, ker takrat ugotavljava, kako je bilo življenje na Primorskem drugačno od življenja drugod po Sloveniji. Zdi se nam prav, da nalogo predstavimo javnosti.«
Mihela Božič in Jerneja Trošt, 9. a, OŠ Draga Bajca Vipava
Sandra
