Sodelovala sem na spletni konferenci projekta CP4EUROPE, Participacija otrok – od pobud k sistemski ureditvi, ker sem v zadnjih letih delovala na več področjih, povezanih z otrokovimi pravicami.
Predstavila sem vlogo junior ambasadorjev. To smo otroci in mladi, ki svoje vrstnike in širšo javnost ozaveščamo o pravicah in odgovornostih otrok ter o situacijah, v katerih so pravice otrok kršene. Lahko pa tudi zbiramo sredstva za pomoč vrstnikom v državah v razvoju.
Si tudi ti želiš postati junior ambasador?
Na konferenci sem predstavila nekaj svojih aktivnosti. Ker moj oče prihaja iz Jemna in smo tam živeli do izbruha vojne leta 2015, sem se odločila pomagati prav tamkajšnjim otrokom.
Na svoji šoli, OŠ Franceta Prešerna v Kranju, sem otrokom od 4. razreda dalje predstavila dogajanje v Jemnu ter težko situacijo podhranjenih otrok.
Akcija ozaveščanja in zbiranja sredstev je odlično uspela: v nekaj dneh smo zbrali okrog 720 evrov, ki jih je Unicef uporabil za terapevtsko hrano za podhranjene jemenske otroke.
Med epidemijo koronavirusa sem veliko sodelovala z Unicefom. V okviru kampanje »kavčipiranje« sem apelirala na občine in lokalne predstavnike, da v času šolanja na daljavo pomislijo na socialno ogrožene otroke. Ti so edini topli obrok dobili prav v šoli.
V tistem času sem sodelovala še v več akcijah v podporo otrokom. Posebno pozornost smo posvetili mentalnemu zdravju.
Sodelovala sem pri Unicefovem spotu Kako se počutiš, posodila sem glas v Unicefovi reklami Kukusvet, se z drugimi ambasadorji pogovarjala v radijskih oddajah, udeležila sem se odprtja Unicefovih varnih točk in se srečala z otroki migranti.
Sodelovali smo tudi z ministrstvi. Pogovarjala sem se s prejšnjim ministrom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, postala pa sem tudi ministrica za en dan na ministrstvu za okolje in prostor.
Pri delovanju kot junior ambasadorka mi je bilo všeč, da sem imela pri Unicefu, predvsem pri Neji Čopi, ves čas veliko podpore. Hkrati pa sem lahko izrazila svoje ideje in ustvarjalnost.
Na konferenci sem predstavila še svoj pogled na delovanje v Eurochildu – zvezi 170 organizacij, ki se ukvarjajo z otrokovimi pravicami.
Začela sem z 11 leti in bila članica otroškega sveta pri Eurochildu med letoma 2019 in 2022.
Moje delo je bilo najbolj povezano z mladoletniki brez spremstva, torej otroki, ki so prosilci ali že prejemniki mednarodne zaščite in so na ozemlju Slovenije brez staršev. Veliko časa preživim z njimi in mnoge osebno poznam.
S svojim delom sem jim poskušala tudi konkretno pomagati:
- organizirala sem srečanja med njimi in vrstniki iz moje šole, kar je spodbujalo obojestranski medkulturni dialog,
- jim pomagala pri delavnicah in mladinskih izmenjavah,
- zanje organizirala delavnico Kakšen svet si želijo,
- apelirala sem na ZPMS, da jim je omogočil brezplačno letovanje na morju,
- na šoli organizirala zbiralne akcije športne obutve zanje in podobno.
Po končanem mandatu članstva v otroškem svetu sem se odločila za program mentorstva, ker sem želela pomagati novim članom na točkah, ki so tudi meni predstavljale izziv.
Novim članom sem želela dati podporo in jim tudi sporočiti, da ni pomembno, če njihova angleščina ni odlična, če na začetku ne poznajo vseh novih izrazov …
Mentorji smo odgovornim sporočili, da je pomembno, da je tekom srečanj več krajših povezovalnih aktivnosti, saj mladi potem lažje komuniciramo.
Posledično si bolj zaupamo, se počutimo varne in potem lažje povemo, kaj mislimo.
Ker smo čutili podobno, smo še lažje vzpostavili medsebojni dialog in si pri tem pomagali, in to je za marsikoga od nas pomenilo olajšanje.
Med epidemijo, ko smo bili zaprti, je bila Eurochildova družina za nas poseben mehurček. To je bil mehurček podpore in tudi ta duh smo želeli prenesti na nove člane.
Ranya Waleed Mugalli Zorman, 1. letnik, Srednja gostinska in turistična šola Radovljica
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.