Spass, spletna revija v nemščini za boljše znanje jezika in poročanje o utripu na šoli

Ideje se vedno porodijo takrat, ko ne pričakujemo. Včasih jih zaman iščemo, pa jih ni, pravi Jožica Plešnik, profesorica nemščine na Gimnaziji Velenje.

»Več let sem ob srečanjih z našima dvema partnerskima šolama v Avstriji in Nemčiji razmišljala, kako bi jim lahko posredovali naš utrip na šoli tako, da bi razumeli. Običajno smo jim ob rednih obiskih podarili naše šolske publikacije, kjer so si seveda lahko ogledali samo slike. Potem sem se udeležila nekega seminarja in med drugim smo imeli v delavnici priložnost razmišljati o projektih, ki bi jih lahko izvedli na svoji šoli. Pa se mi je porodila zamisel o tujejezičnem spletnem časopisu,« profesorica razkriva, kako se je porodila zamisel o spletni reviji v nemščini Spass, ki jo v šoli pripravijo enkrat na leto.

Pripravljati so jo začeli s skupino dijakov, ki so poleg rednih treh ur nemščine tedensko k njej prihajali še dve dodatni uri. Z njimi je znanje poglabljala na drugačne načine kot v razredu, vsako leto tudi na ekskurziji v tujino.

V lanskem šolskem letu, ko se je vse skupaj začelo, se je z ekskurzijo zapletlo; ker je želela, da z dijaki kljub temu pripravijo projekt, ki bo druženju prinesel dodano vrednost, jim je predlagala izdajo revije, in zadeva je stekla.

Ker so bili odzivi dobri, je to ponovila tudi letos, z novo, precej mlajšo skupino, ne več v okviru dodatnih ur.

»Epidemija nas je nekoliko presenetila, tako da se redno skoraj nismo srečevali. Ideje smo si izmenjevali po družbenih omrežjih. Rubrike smo postavili že prvo leto, letos jih nismo veliko spreminjali. Za vsako področje smo poskušali najti nekaj, kar bi bilo vredno objaviti. Velik del vsebine je posvečen tudi doživljanju šole na daljavo v času epidemije,« pojasnjuje Jožica Plešnik.

Dijaki na gimnaziji so precej obremenjeni s šolskim delom in jih ni lahko pridobiti za delo pri dejavnostih, ki trajajo vse leto. 

Zato jih poskuša pridobiti na začetku leta, ko postavi grobo shemo številke. Potem se dogovorijo, kdo bo odgovoren za katero področje. Med letom iščejo ideje, kaj bi lahko objavili, kdo bo to napisal … Za vse to se ni treba redno sestajati.

»Zelo pomemben del je na koncu oblikovanje. Članek zaživi, ko dobi končno obliko. Želim si, da bi se dijaki vključili v delo in ostali potem zvesti štiri leta. Lani smo začeli s tretjimi letniki, ti so letos maturantje in nimajo veliko časa. Novo skupino sestavljajo mlajši, tudi prvi letniki, ki so letos potrebovali veliko podpore, bo pa to naložba za naprej. Veseli so, ko vidijo končno obliko revije in pozitivne kritike. Upam, da bo to marsikoga privabilo k sodelovanju še naprej.«

Ko je razmišljala, v kakšni obliki naj bodo vsebine objavljene, je ugotovila, da je izdajanje tiskane revije danes kar problem, saj je dražja.

»Prepričana sem, da je tudi mnogim mlajšim še pri srcu, če vzamejo revijo ali časopis v roke in ga prelistajo. Poleg tega to tudi ostane. Ima pa spletna revija druge kvalitete; je cenejša, dostopna širšemu krogu, nanjo lahko opozorimo na družbenih omrežjih, lahko jo prelistajo oddaljeni prijatelji … Vsakdo jo lahko najde. Pa smo poskusili s spletno revijo in smo zadovoljni. Vedno naredimo tudi izvod tiskane revije.« 

Kot učiteljica tujega jezika nima izkušenj z novinarskimi krožki, ve pa, da je treba dijake nenehno spodbujati k pisanju, najbrž tudi pri materinščini, pri tujem jeziku pa še toliko bolj.

»Zato se mi zdi ideja, da pišemo o našem šolskem vsakdanu v nemščini prav zanimiva. Dijaki tako dobijo občutek, da je pisanje za revijo bolj smiselno, kot če bi pisali le spise za domačo nalogo pri urah jezika. Poleg tega lahko tujim partnerjem na tak način lepo prikažemo, kaj se dogaja na šoli.«

***

Ideje za šolsko ustvarjanje in primere dobre prakse pripravljamo v sodelovanju z ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport.

Če imate tudi na vaši šoli dejavnost, na katero ste ponosni, ki izstopa, navdihuje ali navdušuje, nam pišite na urednik@casoris.si in z veseljem jo bomo predstavili.