Radi pridemo, smo previdni in trudimo se po najboljših močeh

Kako poteka pouk v zavodih za otroke s posebnimi potrebami, ki so odprti že tretji teden?

Pri tako različnih otrocih je težko potegniti samo en sklep. Doživljanje povratka je odvisno tako od programa kot tudi od starosti.

Na organizacijski enoti Dečkova ljubljanskega centra Janeza Levca izvajajo program z nižjim izobrazbenim standardom, v nekaj oddelkih pa posebni program vzgoje in izobraževanja.

Profesor defektologije in vodja enote Matjaž Knez pojasnjuje, da so varovanci stari od šest do 26 let.

Od prvega do petega razreda

Med mlajšimi ne opaža bistvenih razlik glede njihovega doživljanja vrnitve v šolo. Vsi so veseli, malo razigrani, je pa res, da se v tretjem tednu že kažejo razlike v tem, kaj je komu v tem času uspelo doseči in koliko so bili pri tem angažirani starši.

Starševska pomoč je ključna zlasti pri mlajših otrocih, nekje do 5. razreda; brez nje je otrokom lahko zelo težko. Težave se trenutno izražajo v lažjih oblikah motečega vedenja, kadar učenci ugotavljajo, da so bili drugi bolj uspešni pri pouku na daljavo in zato lažje nadaljujejo delo kot oni.

Ta povratek spominja na povratke po poletnih počitnicah. V tem času smo, poleg tega, da smo pogledali, kaj znajo in česa ne, postavili nazaj okvirje šolske rutine in navad, tudi čisto preprosto, katera stranišča uporabljamo zdaj, ko so posebni protokoli, kje vstopamo, kako, kje in kdaj si umivamo roke.

Matjaž Knez, vodja enote Dečkova

Knez opozarja, da se pri tistih mlajših učencih, ki morda niso v ustreznem programu ali so stvari zanje prezahtevne, pojavljajo stiske ob ponovni vključenosti. Te se kažejo v motečem vedenju, ki ga nekateri ohranijo tudi doma. Bodisi gre za smeh, ki ga je težko prekiniti, bodisi za agresivnejše oblike, ki so na škodo samega učenca ali drugih.

Od šestega do osmega razreda

Pri mladostnikih od 6. do 8. razreda nižjega izobrazbenega standarda pa je kar nekaj takšnih, ki povratka niso preveč veseli. Do tega prihaja iz dveh razlogov.

S torbo odhajajo od doma na avtobus in njihovi kolegi v blokovskem naselju vidijo, da je nekdo ‘Levec’, dobijo etiketo, ker hodijo v šolo in vsi vedo, da so otroci s posebnimi potrebami, saj so drugi doma. Mogoče se tega ne zavedamo, ampak to je neka stiska med najstniki.

Matjaž Knez, vodja enote Dečkova

Prav tako jim je pouk na daljavo omogočal bolj svoboden urnik, drugačen način dela, daljše spanje. Z učitelji oziroma razredniki-specialnimi pedagogi so imeli delo na Zoomu ena na ena. Učinek je bil bistveno boljši, kot če bi bili v razredu s preostalimi učenci. Marsikdo je zato v smehu, a tudi resno povedal, da mu je delo od doma povsem ustrezalo. Pomembno je vedeti, da skoraj nihče od teh mladostnikov ne potrebuje nekih drugih obravnav, kot sta denimo fizioterapija ali logopedija.

Mlajši odrasli

Skupina mladih odraslih, v kateri so mladostniki, starejši od 16 let, se je na vrnitev v šolske klopi odzvala najbolj različno.

Kar nekaj jih je ostalo doma, zlasti tisti, ki imajo zmerno motnjo v duševnem razvoju in pridružene bolezni. Še vedno imajo stike z učitelji, ki jim pošiljajo gradiva in delo spremljajo na daljavo.

Tisti, ki so se vrnili, pa so zadovoljni, saj je poleg družine to skoraj njihov edini socialni svet. Ob tem marsikaj izdelujejo, delajo, kuhajo in so preprosto veseli, da so skupaj.

Zaskrbljenost, da bi prišlo do okužb, obstaja. V šoli jo izražajo predvsem varovanci z zmerno motnjo ali starejši v posebnem programu. V tem času so sicer imeli že tri skupine v karanteni, kar se bo verjetno ponavljalo vse do pomladi.

Pomembna vloga učiteljev

Vsekakor ne gre zanemariti niti tega, kako vse skupaj doživljajo učitelji, razmišlja Knez. Ob veliki odgovornosti, ki prihaja s preverjanjem dosedanjega znanja in načrtovanjem dela za naprej, tudi sami razmišljajo o tveganjih za okužbo, kar je povečalo njihove stiske in skrbi.

»Učitelji so samo ljudje, ki jih skrbi za njihovo zdravje in zdravje njihovih domačih,« dodaja.

A ne glede na vse: na delo radi pridejo, so previdni, in prav vsak se trudi po svojih najboljših močeh.

Dr. Matej Rovšek, ravnatelj centra Janeza Levca Ljubljana, se strinja, da so mnenja glede odpiranja tovrstnih šol res zelo raznolika.

Obenem meni, da je treba pred izražanjem kakršnihkoli mnenj poznati celotno situacijo pomena šolanja teh otrok, njihovo pripravljenost na prilagajanje pa tudi angažiranost onstran nekega ugodja, ki ga je za nekatere predstavljalo šolanje na daljavo.

Nenazadnje je odpiranje tovrstnih šol že decembra podprla epidemiološka stroka.