Maša Muster je vnukinja legendarnega Mikija Mustra, ki je bil zadnji dve leti svojega življenja ne le oče in dedek, ampak tudi pradedek.
Pravi, da njegovega risarskega talenta ni podedovala. A to ne pomeni, da ni pomembno prispevala k dedkovem umetninam.
Od njega se je morala dokončno posloviti v ponedeljek.
Danes je posebej za Časoris napisala, kaj ji je pomenil in kako se ga bo spominjala.
Srečo je želel deliti
Obstajata dve vprašanji, na kateri sem v svojem življenju odgovorila večkrat, kot lahko preštejem.
Prvo je, ali dedek še kaj riše. In drugo, ali znam risati tudi sama.
Na prvo vprašanje je bil še nekaj let nazaj moj odgovor da – še riše, čeprav manj in redkeje, kot je prvih 80 let svojega življenja.
Na dedka smo se vedno lahko zanesli, da bo v žepu hlač skrival vsaj en majhen, a dobro ošiljen svinčnik – če bi ga morda potreboval za kakšno hitro skico ali avtogram.
Njegove poteze s svinčnikom so bile hitre, zanesljive, samozavestne. Kot pri vseh drugih stvareh v njegovem življenju je bila odločitev o tem, kaj bo nastalo na papirju, sprejeta že dolgo prej, preden se je svinčnik dotaknil papirja.
Na drugo vprašanje pa je bil odgovor žal ne. Moji talenti očitno ležijo drugje, saj z mojimi risbami ni zadovoljen niti dveletni sin. Moj oče je odličen umetnik, zato upam, da je umetniška žilica preskočila samo mojo generacijo.
Sem pa k umetniškemu ustvarjanju dedka v mladosti prispevala tudi sama, le da na nekoliko drugačen način. Ko sem bila stara štiri leta, sem ga na morju, kjer smo preživljali poletja, zaprla v vrtno uto. Ko ga je nekaj ur kasneje tam našla moja babica, sploh ni bil jezen, kot bi morda lahko pričakovali. Zdaj vem, da je v tisti uti gotovo odšel v svoj domišljijski svet in v glavi ustvaril kakšno novo povest. Torej moje otroško pobalinstvo le ni bilo zaman.
V tridesetih letih, ki sva jih preživela skupaj, sva ustvarila neskončno čudovitih spominov. Dedek me je naučil pravilno ošiliti svinčnik in speči krompirjevo potico, jaz pa sem mu delala družbo na različnih prireditvah, kamor ni želel sam. Narisal mi je kakšno slikico, jaz pa sem mu po internetu naročila stvari, ki jih je želel. En drugega sva dopolnjevala tako, kot to znajo le stari starši in vnuki, v prepletu dogodivščin in ljubezni, tradicije in modernega življenja.
Pa da ne boste mislili – ne ostane vse znotraj družine. Dedek se je vedno rad podal med otroke – njegovo najbolj zvesto občinstvo in tudi največje kritike.
Bralne značke na nešteto šolah, otroške pogovorne oddaje, gostovanja po šolah – tam je vedno resnično užival.
Med njegovimi deli najdemo tudi ogromno stvari, ki jih je za različne bolnišnice, šole in dobrodelne ustanove narisal brezplačno. Zelo dobro je namreč razumel, da je imel sam v življenju tudi veliko sreče in jo je skušal deliti s tistimi, do katerih življenje ni bilo tako prijazno.
Dan, ko se moramo posloviti od tistih, ki jih imamo najraje, nikdar ni lahek. Vedno za njimi ostanejo žalost in spomini. Vendar vem, da je dedek zdaj pri babici, ki jo je v letih po njeni smrti zelo pogrešal. Vem pa tudi, da je meni, mojemu sinu, očetu in vsem ostalim Slovencem zapustil dediščino, po kateri se ga bomo spominjali mi in še generacije za nami. Del njega bo tako vedno ostal z mano in z vsemi vami, ki ste ga imeli radi.
Maša Muster, strokovnjakinja za raziskave in lepotna blogerka.