Mediji – nepotrebni ali nepogrešljivi?

Otroci in mladostniki živimo v svetu, ki je mnogo prehiter in obenem vse preveč lenoben. Nezdravo lenoben. Vsega imamo, vsaj v večini, na pretek, čeprav bomo to odločno zanikali, če nas kdo vpraša. In za nič na tem svetu se nam ni treba pretirano truditi. Dovolj je že, da kolikor toliko dobro opravljamo svoje osnovne dolžnosti. Pa še teh se otepamo, če se le da. Zakaj bi morala biti soba ves čas pospravljena? Komu na čast že? Ali ni čista izguba časa zjutraj pospravljati posteljo, ko pa jo zvečer spet razmečemo? No, pa o tem raje še kdaj drugič.

In, tudi to je čista resnica, za svoj »trud« vedno pričakujemo pohvalo. Najmanj pohvalo! Kakšna konkretnejša stimulacija pa je seveda vedno dobrodošla, ne?

Verjetno se bo kdo ob teh besedah zgrozil nad mojo »nečimrnostjo«, češ da je še toliko otrok, ki jim ni z rožicami postlano, ampak … Veste, resnica je malce drugačna. Seveda obstajajo izjeme, a tudi tisti otroci, ki ne izhajajo iz premožnih ali vsaj povprečno situiranih družin, se ne razlikujejo kaj dosti od ostalih. Družba je preveč potrošniško naravnana, preveč smo se poistovetili s stvarmi, da bi starši dopustili, da bi kdo njihovega otroka gledal zviška – ja, raje sebi ne privoščijo, kot da bi otroka v očeh drugih »zaznamovalo« pomanjkanje.

Za to, vsaj takšno je splošno prepričanje, bi otroci morali biti hvaležni, toda … Pa bi res morali biti? Tako smo vzgojeni, vi, odrasli, ste nas vzgojili, tako odraščamo – oziroma nam tako dopuščate odraščati, tako nas učite – vi, okolica, vsi … Tako pač je! Mi smo vaše ogledalo. Ogledalo tistega, kar ste ali bi želeli biti.

In kje so v tej zgodbi mediji? Še eden od deležnikov v naši vzgoji so, na žalost pa so le redki, ki bi jim bila vzgoja lahko zaupana. Nekateri se še nekako lovijo na meji tistega, kar bi v današnji »zbegani« realnosti moralo biti pomembno, in tistega, kar v resnici je »pomembno«, toda … Ne gre si zatiskati oči, da so tudi mediji odvisni od tega nesrečnega preživeti, torej denarja. Ali pa so zapisani povsem svojim ciljem in posledično tudi pravilom. Nekateri bolj in drugi manj, se razume. Redki so, res redki, ki jim uspe ohraniti pokončnost, držo, ki so jo zapisali kot svoje vodilo.

Verodostojnost, resnicoljubnost, kritična distanca, objektivnost … Prosim? Vsi mediji naj bi bili zapriseženi naštetim vrednotam, v resnici pa se gredo tekmovanje v škandaloznosti. Ne samo tekmovanje, prave olimpijske igre so to. S posebno disciplino, pompoznostjo. Kdo bo razkril hujši škandal. Kdo bo razkrinkal več goljufij, spletk, nečednosti … Ko pa je treba poročati o nečem, kar se je vendarle uspelo pozitivnega in pametnega zgoditi, pa se zdi, kot bi se v poročevalce naselila nekakšna sramežljiva skromnost: nobene pomembnosti, pomenljivosti, glasnosti …

Lepo vas prosim! Pa saj se obnašajo tako kot skupina razvajenih otročajev, ki vreščijo in skušajo pritegniti pozornost na vse mogoče načine, le da ni nikogar, ki bi jih umiril s pljuskom hladne vode.

Seveda pa se medijem, kljub odklonilnemu odnosu do tistega, kar jih večina dandanes predstavlja, ne morem čisto ogniti. Zvečer je ogled dnevnika, sploh v teh koronačasih, pač del družinske rutine, pri kateri se spreminja le vsakodnevno premlevanje, katera televizijska hiša bo najbolj objektivno poročala o aktualnih novicah tega dne. »Nacionalka« se zdi še najbolj verodostojna, ampak včasih je prav težko gledati, ko se trudijo, da bi bili nepristranski tudi do kakšnega gosta, ki niti ne skriva ambicij, da bi ji pristrigel peruti in jo podredil določenim interesom. Sledi POP TV  – malce manj nastopaštva, ker slednje meče slabo luč na verodostojnost novic, to bi bil moj nasvet, drugače pa so kar v redu. No, mogoče kdaj pogledamo tudi Svet na Kanalu A, to je pa tudi to.

Novicam bi se najraje kar izognil – glede na to, kaj se dogaja, se mora človek včasih prav uščipniti, da se prepriča, da vse skupaj niso le grde sanje. Ko so za novo leto začeli dvigovati prah zaradi nekega kitajskega virusa, smo se vsi samo nejeverno mrščili. Ja, lahko je nevaren, ampak … saj sta bili pred leti tudi ptičja gripa in ebola nevarni, slednja celo dosti bolj nevarna, pa se je vse skupaj dobro končalo. Še ko so poročali o prvih okužbah s covidom v Italiji, smo skeptično spremljali novice in se spraševali, zakaj taka panika.

Potem pa se je korona zgodila tudi pri nas. Kar čez noč, se mi zdi. Še vedno slišim tisti zveneči uvod v televizijski dnevnik: »Prvi primer okužbe s koronavirusom tudi v Sloveniji!« In v očeh staršev zaskrbljenost, ki se je mešala z nejevero.

Po nekaj dneh smo obstali, zamrznjeni v času. Resnica je, da stvarnosti v vsej širini še dolgo ne bomo uspeli docela dojeti. Kar se dogaja, še najbolj diši po znanstveni fantastiki. Mediji so, seveda z izdatno pomočjo ne ravno spretnih akterjev slovenske politike, še doprinesli k vtisu absolutnega kaosa, ki vodi naravnost v konec sveta. Poročanje o novih in novih primerih okužb, vedno hujše omejitve, zapiranje šol, storitvenih dejavnosti, omejevanje gospodarstva, takšne in drugačne afere, nepravilnosti, napadi na demokratične vrednote, protesti, malodušje in bes obenem, strah in ogorčenost, bojazen na vsakem koraku, ne prav posrečene grožnje vladnega govorca … Ja, konec sveta bo kar prava beseda.

Kaj pa: Dragi Slovenci, vse bo še dobro, skupaj bomo zmogli. Le še malo potrpimo in bomo zmagali.

Tega ni bilo niti za vzorec, kaj šele toliko, kot bi v resnici moralo biti – največ!

Da ne bo tudi ta sestavek zgolj in samo udrihanje, bi za konec, ki je pregovorno najslajši, izpostavil tudi pozitivno plat medijev. Tudi te sem sam namreč spoznal v izobilju. Ko sem začel s SLOVO NA IZI, so mi vsi po vrsti omogočali, da sem se predstavil sovrstnikom, katerim so moji videi namenjeni. Za kar sem res hvaležen. Tudi Časoris sodi mednje – bil je celo eden prvih medijev, kjer sem se lahko predstavil, česar nikakor in nikoli ne bom pozabil.

Morda pa le ni vse tako slabo, kajne? Morda pa se dogaja premalo pozitivnega, da bi lahko to prevladalo slabo. Ali pa se moramo še naučiti iskati pozitivno. Skupaj nam morda uspe.

Ul Zorc-Rupnik, 9. razred, OŠ Brezovica

***

Prispevek smo objavili v okviru projekta »Iskanje resnice v svetu lažnih novic«, ki ga sofinancira Urad Vlade RS za komuniciranje v okviru aktivnosti namenjenih krepitvi medijske pismenosti.