SandraRazvite države so se pred časom zavezale, da bodo prispevale k bolj uravnoteženemu in pravičnemu svetovnemu razvoju ter tako prevzele soodgovornost za odpravo revščine, zmanjšanje neenakosti in doseganje ciljev trajnostnega razvoja.
Zakaj?
»Zavedati se moramo, da številne dobrine (čokolada, oblačila, obutev, elektronika …), ki jih dnevno uporabljamo, prihajajo iz globalnega juga oziroma držav z najmanj prihodki. Tam delavci dobijo nizko plačilo ali ga sploh ne dobijo,« razlaga Tanja Leskovar z Inštituta za afriške študije.
Med pandemijo so sicer prejemale razvojno pomoč, a je bila ta osredotočena na doniranje cepiv in medicinske opreme. Žal pa nihče ne vlaga denarja v to, da bi te države cepiva izdelovale same.
Proizvajalci pravijo, da so takšni tehnološki postopki zahtevni in zahtevajo nadzor kakovosti, zato za njihovo proizvodnjo najprej usposabljajo ljudi v razvitih državah.
Države z najmanj prihodki pa pozivajo k razkritju informacij, da lahko same začnejo s proizvodnjo cepiv, opisuje Tanja Leskovar.
Globalni sever predstavlja 13 odstotkov svetovne populacije, a je pokupil kar 33 odstotkov cepiv, ki so bila na voljo. Zato jim mnogi očitajo, da kopičijo cepiva in opremo, ki jo potem kot uradno razvojno pomoč donirajo globalnemu jugu.
Ob tem države same določajo vrednost cepiv, zato prikažejo večjo pomoč, kot je bila resnična cena cepiv.
Kako se je pri donaciji cepiv odrezala naša država?
Prispevala je 2,5 milijona evrov v sklad za razvoj cepiv. Zato je do njih hitro dobila dostop.
Sprva je v sklad Covax nameravala donirati 350.000 odmerkov cepiva Janssen. Oktobra, ko je prišlo do zapletov po cepljenju z njim, pa je donirala 612.064 njegovih odmerkov.
Med pandemijo se je pokazal razkorak med severom in jugom. Države globalnega juga ne postajajo revnejše, le revščina prihaja še bolj do izraza.
Hkrati pa je zaprtje mej dobro vplivalo na države globalnega juga, saj so bile prisiljene razmisliti o lastni viziji razvoja.
Naša država razvojno pomoč večinoma deli dvostransko, torej neposredno južnemu Balkanu in sosednjim državam. Medtem ko jo državam z najnižjimi prihodki podaja večstransko, torej prek mednarodnih ustanov, kot sta Unicef in Svetovna banka.
Slovenija ni bila kolonialistična država in tudi nima podjetij, ki bi izkoriščala naravne vire na globalnem jugu, tako kot nekatere druge države. Kljub temu pa z načinom življenja prispevamo h globalnim neenakostim, za kar moramo tudi prevzeti odgovornost.
Tanja Leskovar, IAŠ
»Slovenija bi se morala osredotočiti na doseganje 0,15 odstotka razvojne pomoči najmanj razvitim državam. To lahko stori s sklepanjem dvostranskih sporazumov in pomočjo priseljencev, ki živijo tu. Oni so nekakšen most, saj poznajo način življenja v obeh državah in potrebe v svojih izvornih državah ter se pri tem tudi povezovati s slovenskimi podjetji,« predlaga Tanja Leskovar.
***
Prispevek je del Časorisovega projekta Moja globalna prijateljstva, ki ga sofinancira Platforma Sloga v okviru projekta »Za odprto, pravično in trajnostno Evropo v svetu – Projekt predsedovanja EU 2020–2022«. Tega sofinancirajo Evropska unija, Ministrstvo za javno upravo in Ministrstvo za zunanje zadeve. Stališča in mnenja v nobenem primeru ne odražajo stališč ali mnenj financerjev.
Nina
Jan
