Luka Horjak je 18-letni študent matematike in bivši dijak I. gimnazije v Celju, ki je na Mednarodni matematični olimpijadi osvojil prvo slovensko zlato medaljo. V šestčlanski slovenski ekipi sta bila še dva dijaka I. gimnazije: četrtošolca Lovro Drofenik, ki je osvojil srebrno medaljo (z rezultatom, ki je tretji najboljši slovenski rezultat vseh časov, boljša ima le Luka), in Jaka Vrhovnik, ki je osvojil pohvalo.
Luka morda na prvi pogled deluje zaprt vase, a ko ga bolje spoznamo, je pravo nasprotje. Če le lahko, pomaga drugim, še posebej pri reševanju matematičnih nalog.
»Živim tako rekoč sredi ničesar, zato veliko časa preživim na internetu – na družabnih omrežjih in ob brskanju po matematičnih forumih. Ob študijskih obveznostih in pripravljanju bodočih olimpijskih ekip bo seveda zdaj tega časa malo manj. Domačih živali, pa tudi kake izrazite želje, da bi jih imel v bližnji prihodnosti, nimam,« je povedal, ko sva ga vprašali, kje živi in ali ima kakšno domačo žival.
Njegov hobi je poleg reševanja matematičnih nalog tudi petje, saj poje bas pri moškem pevskem zboru. V prostem času včasih napiše tudi kakšen bolj ali manj uporaben računalniški program, kar pa mu ostane časa, ga posveti matematiki.

Njegov najljubši predmet je seveda matematika, prav tako pa mu težav niso delali naravoslovni predmeti. Na maturi je izbral fiziko in kemijo.
»Največ preglavic so mi povzročali družboslovni predmeti in nemščina – verjetno zato, ker nikoli nisem preveč maral učenja,« nama še pove.
In kako je šla njegova pot do zlate medalje na matematični olimpijadi?
Njegovo zanimanje za matematiko sega v otroška leta, ko je pri treh letih že začel množiti. »Že v prvih razredih osnovne šole je postala moj najljubši predmet, čeprav je učni načrt obsegal bolj kot ne le računske naloge, ki jim ne morem več reči matematika,« nama je še zaupal.
Kljub zgodnjim začetkom matematike ni vzljubil vse do zadnjih razredov osnovne šole, ko je začel obiskovati krožek za osnovnošolce na I. gimnaziji v Celju pod vodstvom profesorja Kristijana Kocbeka. Tam je prvič spoznal pravo matematiko, ki po njegovih besedah »ni le učenje in uporabljanje nekih pravil, ki ti jih pove učitelj, temveč vzorci, sklepi in dokazi, ki temeljijo na osnovnih trditvah, končajo pa se pri različnih izrekih.«
Zares intenzivno se je na matematična tekmovanja začel pripravljati že v devetem razredu, ko je imel s prof. Kocbekom skoraj vsak teden individualne priprave. Sam meni, da mu je to leto bolj služilo kot uvajanje v sistem, v srednji šoli pa je nato praktično vsako leto dosegal rekordne rezultate. Do zlate medalje na matematični olimpijadi je tako vodilo kar pet let bolj ali manj intenzivnih priprav.
Luka nama je razložil, kako potekajo priprave: »Priprave potekajo v dveh delih. Prvi je učenje teorije. V to so vključeni uporabni izreki in strategije reševanja, ki se pojavljajo v olimpijski matematiki. Zame so to kot neka orodja, ki si jih lahko pospraviš v škatlo in so ti nato vedno na voljo. V drugi del pa spada reševanje nalog. Vse take izreke je namreč potrebno znati uporabiti ob pravem času – čeprav je kladivo močno orodje, z njim ni pametno zabijati vijaka. Občutek za reševanje nalog zares dobiš le s treningom.«
Njegova tekmovalna leta so zdaj že za njim, prvi cilj, ki si ga je zastavil, pa je zdaj tudi dosežen. V naslednjih letih si želi sestaviti nalogo, ki bo prišla v ožji izbor za Mednarodno matematično olimpijado in bo tako izziv za nove generacije nadobudnih matematikov.
Maja Kresnik-Doberšek in Julija Dolinšek, Kajuh Press, I. gimnazija v Celju