Maroko pogreša, ker je tam njena družina. Rada ima družino

Malak Zala Gašperin pravi, da ji je v Sloveniji všeč. Najbolj so ji všeč šola, prijazne učiteljice in njene prijateljice.

Deklica z dvema imenoma, arabskim in slovenskim, je stara devet let in obiskuje četrti razred OŠ Toneta Čufarja na Jesenicah.

V Slovenijo je prišla, ko je imela pet let. Njen oče je Slovenec in zato ji je ime Zala, njena mati je Maročanka, zato je tudi Malak.

Vsako poletje med počitnicami en mesec preživi v Maroku in enega pri sorodnikih v Nemčiji.

Njena družina prihaja iz vasice v bližini mesta Meknes. To je eno od štirih kraljevih mest v Maroku; poleg Meknesa so to še Fes, Marakeš in Rabat.

[mappress mapid=”38″]

»Tam, kjer sem doma, je ravnina. Ni preveč dreves in na tleh je pesek, čeprav to ni puščava. Tam stvari ne prodajajo kot tukaj v trgovinah, ampak imajo oblačila kar na tleh. Poleti je zelo vroče in tudi pozimi ni posebej hladno. Če hočeš na sneg, se moraš štiri ure voziti z vlakom. Kdaj pa kdaj dežuje,« pripoveduje Malak.

V Maroku ima še tete in strica in 84-letno babico. Dedka nima več, saj je umrl pred njenim rojstvom.

»Rada sem v Maroku, tu mi manjka družina. Rada imam družino.«

V hiši, v kateri biva, kadar je v Maroku, živijo tudi njeni bratranci in sestrične. Rada jih obiskuje, saj se veliko igrajo.

Igra, ki ji je posebej pri srcu, se imenuje eluen. To je nekakšna kombinacija dveh iger: lovljenja in barvic.

V Maroku ji je všeč tudi hrana. Rada ima na primer tajine. To je posebna jed, ki je dobila ime po posodi, v kateri jo pripravljajo. Sestavljena je iz sesekljanega mesa in zelenjave, njena posebnost pa je, da ji ne dodajajo vode. Vsa tekočina izhaja iz sestavin, ki jih zložijo v posodo. Ker je tajine glinena posoda s pokrovom, tekočina najprej izpari, se nato nabere pod pokrovom, se tam utekočini in nato kaplja nazaj.

Rada ima tudi kuskus s piščancem in različno zelenjavo, predvsem korenčkom in krompirjem, včasih z rozinami. Mama ji ga pripravlja tudi v Sloveniji.

In seveda sladice: baklavo in aiš el saraja, ki jo pripravljajo iz kruha, limone, rožne vode, pomarančnega sirupa, pistacij, sladkorja in številnih drugih dobrot.

Kakšna je šola v Maroku, ve zgolj iz pripovedovanja. Mama ji je na primer povedala, da se pouk začne ob osmih zjutraj in traja do poldneva, ko gredo otroci domov na kosilo. Nato se ob dveh vrnejo in so v šoli do petih popoldne. Malico prinesejo s seboj.

»Učitelji v Maroku niso prijazni. Tudi udarijo te, potem pa rečejo, da tega niso storili. Mene je enkrat udarila vzgojiteljica v vrtcu, potem pa mamici rekla, da tega ni storila,« se spominja svoje neprijetne izkušnje.

Dobro pa je, da se v šoli učijo francosko, angleško in arabsko.

Otroci v Maroku radi igrajo nogomet, Malak je hodila tudi h karateju, ne poznajo pa recimo odbojke, košarke, niti plavanja. Malak je sicer dobra plavalka, saj se je plavati naučila v slovenski šoli. V Maroku gre zato lahko na morje s teto, ki tudi zna plavati.

»Morje je zjutraj ravno kot voda v bazenu, popoldne pa je zelo valovito,« se spominja.

V Maroku poslušajo glasbo, ki je zelo drugačna od slovenske, pripoveduje Malak. Pravljice pa so enake kot v Sloveniji. Tudi maroški otroci poznajo Rdečo kapico, Sneguljčico in Pepelko.

In celo nanizanke po televiziji so iste. Ali veste, kako tam rečejo seriji Moja boš? Nihan.

Čeprav imajo tudi otroci v Maroku računalnike, telefone in iste igrice kot pri nas, preživijo veliko manj časa na napravah.

»Otroci so večinoma zunaj. Igrajo se skrivalnice, lovijo se od zjutraj do popoldneva. Tam tudi ni takšnih igral, kot jih imamo v Sloveniji, zato si veliko iger izmislijo sami.«

In čeprav Malak pogreša svojo maroško družino, pravi, da je tudi v Sloveniji v redu. In ko bo velika, bo znanstvenica, ker so ji zelo všeč živali.

Slovarček

Dober dan: Salam alejkum

Na svidenje: Mae alsalama

Hvala: Šukran

Moje ime je Malak: Esmi Malak