Ločitev staršev ni kul ali o komarjih in loncih

Ločitve staršev niso kul. Se pa dogajajo. Pogosto. In precej bedno je, če se dogajajo ravno v tvoji družini.

Ob tem nikomur ni lahko. Verjetno nihče od staršev ni kot majhen sanjaril o tem, kako krasno se bo ločil. Tako kot ti si tudi tvoji starši želijo, da bi bili uspešni, da bi imeli lepo in ljubečo zvezo, v kateri se boste vi, mulci, počutili varne in ljubljene. Zato je ločitev kot ena velika bedna klofuta življenja. Direktno po licu. In še po drugem. In takšna odločitev je za vaše starše zelo zelo težka.

Še bolj težko pa je včasih vam – mulcem.

Nekateri to preživijo nekako tako, kot bi jih pičil komar. Malo sitnosti, mičkeno srbi, ni luštno, ampak »kaj čmo, treba je živet naprej«.

Drugi se kuhajo v ogromnem loncu zmešanih občutkov, ki v njem brbotajo in nikakor ne pusti, da bi splavali ven.

Spet tretji pa so nekje med komarjem in loncem (kjerkoli že je to, med komarjem in loncem :-)).

Ampak toliko, da veš: če se tvoja starša ločujeta, obstaja precejšnja možnost, da se znajdeš v loncu. Tistih, komarjastih, je prekleto malo. In to je povsem normalno. Lahko se ti zgodi, da si:

• Zelo žalosten.
• Ali jezen. Ne jezen. Besen! Besen na starša, ker sta ti zakuhala, kar sta pač zakuhala. Ali pa besen kar tako. Na sosedovega mulca, ker te je tako butasto pozdravil zjutraj.
• Ali te je sram. Čeprav veš, da se to dogaja mnogim, je res težko, ko se to dogaja tebi. Ker se ločujeta ravno tvoja starša! In res si ne želiš, da bi te drugi zafrkavali zaradi tega.
• Ali zaskrbljen. Ker ne veš, kaj se bo zgodilo potem. Kaj se bo zgodilo s teboj? Kako boš živel? S kom boš živel? Kako bosta živela tvoja starša? Kako se boš pogovarjal z njima?
• Ali osamljen. Ker se ti zdi, da ni nikogar, s komer bi se lahko pogovoril o tem, kar se ti dogaja.
• Mogoče pa si si celo oddahnil. Ker je v hiši bolj mirno, odkar živite ločeno.

Včasih se kakšen mulc celo počuti krivega. Zapomni si: NIKOLI, AMPAK RES NIKOLI nisi kriv ti, da se starša ločujeta. To je povsem njuna stvar. Stvar odraslih, ki sodi v svet odraslih.

Tudi moja starša sta se ločila. Ko sem bila v petem razredu. Čisto prava mulka, s pravimi mozolji in pravkar prvič zaljubljena. In ker sem bolj zasanjan tip, ki verjame v rožice in srčke, me je ob novici najprej zadela mini kap.

Z mami in bratom smo kmalu potem spokali svoje stvari in se odselili. Zares se ne spominjam, da bi mi bilo ob tem grozno hudo. Mogoče mi je bilo, pa sem pozabila.

Spomnim pa se, da se je mami takrat z menoj pogovorila kot s pravo odraslo punco. Skupaj sva skovali načrt, kako bomo živeli, kaj bomo naredili s šolo, pa z glasbeno šolo, kje bom spoznala nove prijatelje …

Ni bilo čisto kot pik komarja, ampak … bilo je ok. Preživeli smo in živeli smo.

Zato, dragi mulc. Če se to dogaja pri tebi:

• Se z nekom pogovori. Jaaaaa, veeeeem, VEDNO napišem to. (In potem se imam za zelo pametno). Ampak ko nekaj, kar te teži, poveš na glas, ni več tako zelo hudo.
• Fino, res fino je, če se lahko o tem pogovarjaš tudi s staršema.
• Poskušaj v ločitvi najti nekaj pozitivnega. Mogoče bosta starša potem bolj srečna. Mogoče bosta na novo zaživela. Mogoče boste tako vsi skupaj bolj srečni.

Lahko pa pišeš tisti pametni tršici Nini, ki bo z veseljem prebrala tvoje pismo. Kakršnokoli. Komarjasto ali lončasto. 🙂

Drži se, dragi mulc.