Jana Koteska je oblikovalka in manekenka, ki je v svoji karieri nekaj let preživela v tujini.
Med drugim je živela v Los Angelesu v Združenih državah Amerike. V Milanu je nastopila na modnih revijah slovitega modnega kreatorja Giorgia Armanija.
Oblikuje notranje prostore, kolekcije oblačil, skodelice za kavo in čaj. Organizira modne revije. Vodi televizijske oddaje. Obožuje makrameje in vse, kar je lepo. Premagala je raka in sedaj veliko časa namenja tudi ozaveščanju o tej hudi bolezni.
»V življenju moramo stremeti za ljubeznijo in svobodo, ne za nasiljem,« pravi.
Ali v svetu mode prihaja do zlorab in nasilja?
Sama nasilja nikoli nisem zaznala. Ko pa sem bila pred petnajstimi leti v Milanu, sem slišala, da so bile nekatere punce kar prestrašene.
Pripovedovale so, da so jih agenti, kot so se jim predstavljali, vabili na svoj dom. Tedaj se je v medijih veliko govorilo tudi o spolnih zlorabah deklet.
A kot rečeno, sama nisem imela niti ene slabe izkušnje.
Mislim pa, da moramo dekleta v svetu mode paziti, kaj počnemo. Iz želje po slavi in uspehu zlahka nasedemo neresničnim obljubam in postanemo tarča zlorabljevalcev.
Premalo se tudi zavedamo, da nekatera mlada dekleta v upanju, da bodo dobila posel v svetu mode, celo sama stopijo v stik z njimi.
Dekleta na spletu objavljajo množico informacij o sebi. V kombinaciji s svojimi fotografijami na primer v kopalkah je to res lahko zelo nevarno.
Danes je običajno, kar pred petnajstimi leti ni bilo. Fotografije pomanjkljivo oblečenih deklet so bile tedaj predvsem v revijah, danes je Instagram preplavljen z njimi. V Časorisu, denimo, je med bolj branimi prispevek Gole fotke na Snapchatu. Kaj se je spremenilo v tem času?
Družbena omrežja so prinesla veliko pozitivnega, a tudi mnogo pasti.
Punce vidijo, da je na družbenih omrežjih vsakdo lahko slaven.
Polgole fotke prinašajo oglede in všečke; če to počnejo zvezdnice družbenih omrežij, zakaj ne bi še same?
Vedeti moramo, da se to ne zgodi čez noč. To se dogaja postopoma. Punce se najprej slikajo v majici in krilu, nato samo še v topu, nato že v bikinkah in potem še gole. Fotke pa potem kar same posredujejo naprej.
Mislim, da bi jih morali vedno znova opozarjati: »Hej, fotko, ki jo pošlješ naprej, lahko vidi cela šola. Vsak jo lahko natisne, obesi na vrata razreda, pripiše tvoje ime ali celo doda fotko obraza in cela šola nato s prstom kaže nate. Pomisli, preden karkoli pošlješ!«
Ampak zakaj se to sploh dogaja?
To pripisujem pomanjkanju samozavesti.
Če si zadovoljna sama s sabo, s svojim videzom, ne potrebuješ take pozornosti.
Ta dekleta bi morala poiskati kakšno šolsko dejavnost, svoj hobi. Zdi se mi, da potrebujejo malo adrenalina; da se fotkajo in potem pošiljajo fotke prav iz potrebe po nekem vznemirjenju.
Bolje bi bilo, če bi se lotile kakšnega športa.
Torej danes ne velja več, da je tisto, kar je zakrito, bolj mikavno?
Tiste, ki to počnejo, bi se morale vprašati, zakaj to počnejo. Samo zaradi všečkov? Oseba, ki je na fotografiji zakrita do vratu, jih bo prav gotovo dobila manj kot tista, ki se bo slekla.
Ampak to je zelo cenen način iskanja pozornosti. Pravzaprav se mi zdi kar žalostno, da se nekdo izpostavlja na tak način.
Svojo vrednost je treba poiskati drugje, ne v goloti. Vsi smo lahko goli. Raje pokažimo, kaj znamo, kaj delamo, kako lahko pomagamo, kaj koristnega lahko dajemo drugim. To je pomembno.
A tudi manekenke včasih nastopate samo v kopalkah.
Res je, da smo manekenke goloti bolj izpostavljene. Poziramo recimo tudi v spodnjem perilu.
Ampak obstaja meja med goloto, ki je estetska, in tisto, ki izziva, četudi je ta meja zelo tanka.
Vedno sem se dojemala kot model, ki predstavlja izdelek. V danem trenutku je to pač spodnje perilo. S tem nisem nikogar izzivala. Nisem snemala izzivalnih fotografij. Nisem jih pošiljala naokoli.
Svojih fotografij v spodnjem perilu denimo nisem objavljala na družbenih omrežjih.
Na Instagramu lahko vidimo, da celo mame všečkajo polgole fotografije svojih najstniških hčera.
Zanimivo se mi zdi, da želijo biti nekatere mame vzornice svojim otrokom in jih želijo naučiti lepega vedenja, na družbenih omrežjih pa same ne ravnajo vedno po pravilih bontona.
Otroci to vidijo; vidijo, kaj njihova mama objavlja, komu sledi, tako kot vidijo, kaj počne na ulici.
Vidijo tudi, če na igrišču ves čas gleda v telefon in ne spremlja, kaj počnejo oni. S tem jim med drugim sporoča, da niso pomembni; da je pomemben telefon.
Sama še nimam otrok, ampak ko to opazujem, upam, da bom ravnala drugače. Trudila se bom, da bom svojim otrokom vzor.
Kakšna je vloga odraslih pri preprečevanju zlorab in nasilja?
Kar počne oče, bo morda počel tudi sin, če tega ne bomo preprečili, recimo tudi s pomočjo strokovnjakov.
Če bo otrok opazoval starša, ki pije, bo verjetno prej ali slej v alkoholu videl rešitev tudi za svoje težave.
Nasilje ima lahko hude posledice za vso družino. Otroci so najbolj ranljivi in se ne morejo braniti. Negativna dejanja staršev in drugih odraslih sprejemajo kot normalna.
Prav zato se moramo pogovoriti s človekom, ki ne vidi, da ima težave. Pomagati moramo, da poišče pomoč strokovnjaka, da prekine napačen vzorec reševanja problemov, zato da ga ne bo prenesel na otroke.
Zakaj je treba reči ne nasilju?
Nasilje v življenju ni potrebno. To ni naše naravno vedenje.
Stremeti moramo za njegovim nasprotjem: za ljubeznijo in svobodo.
Vsak otrok bi moral odraščati v prijetnem, domačem okolju, kjer se počuti varnega, in kasneje to predajati naprej svojim otrokom.
***
Intervju je del kampanje ozaveščanja Reci »NE« nasilju, ki jo pripravljamo v sodelovanju z ISA institutom in v okviru programa Varni brez nasilja.