Leto 2020 se je začelo kot čisto običajno leto.
V kulturnem društvu smo začeli z vajami za novo predstavo, v kateri sem dobila vlogo zbadljive najstnice Alje, ki je imela ognjeno super moč. V vlogo sem se čisto vživela in komaj čakala vsako naslednjo vajo. Šolsko leto se je nadaljevalo z običajnim učenjem, spraševanjem ter pisanjem preverjanj in testov …
Konec februarja smo z družino odšli na krajše počitnice v toplice, kamor že več let hodimo z društvom za celiakijo. To so edine počitnice, kjer nam ni treba skrbeti, ali je naša prehrana res brezglutenska.
Tam se vsi poznamo, poznamo pa tudi vsak kotiček hotela. Z družbo se lovimo po hotelu in se skrivamo pred osebjem. Včasih nas dobijo sobarice in nam od daleč pridigajo, ampak mi hitro pobegnemo.
V tem času, ko smo na kratkih počitnicah, otroci ne prestopimo praga hotela, saj želimo vse izkoristiti na polno. Starši imajo takrat mir in hodijo na kave in sprehode. V bistvu se vidimo samo pri zajtrku in večerji.
Takrat se sploh še nismo zavedali, kakšno srečo smo imeli, saj so se kmalu po naših počitnicah začeli zapirati hoteli, restavracije, lokali, trgovine, šole …
Tako je, marca je v naša življenja vstopila korona.
Ko smo s sošolci izvedeli, da nekaj časa ne bomo hodili v šolo, smo bili tako navdušeni, da smo se od veselja drli, kričali, cvilili, ploskali in poskakovali po učilnici.
Učiteljica nas je opozorila, da ne bo tako zabavno, kot se sliši, in prav je imela. Mi je seveda nismo poslušali in smo se šole na daljavo veselili. A vseeno mi je bilo žal, ker z društvom nismo mogli nadaljevati z vajami in moja ognjena Alja ni mogla zažareti v naši super kul predstavi.
V vsem tem direndaju s korono in šolo od doma smo seveda začeli z noro prenovo naše hiše. Bilo je zelo kul. Delavci so rušili stene, vrtali, zidali …
No, potem smo se morali za 50 dni preseliti na Vič v tetino staro stanovanje. V bistvu je bil april kar naporen. Starši so bili ves čas prenove v hiši na Brezovici, midve s sestro pa v stanovanju, kjer sva delali za šolo.
Celih 50 dni sem skrbela za sestro in kuhala kosilo. V resnici sem ves čas kuhala makarone s paradižnikovo omako in zdaj je niti pogledati ne morem, ne da bi mi postalo slabo.
Včasih smo bili pokonci do dveh zjutraj in delali za šolo, saj so starši tako pozno prihajali domov, da sva njihovo pomoč lahko dobili šele takrat. Občasno sta nama v pomoč prihitela teta in mali bratranec. Teta nama je pomagala s šolskimi obveznostmi in skrbela za najino rekreacijo. Bratranec pa je poskrbel za to, da nam nikoli ni bilo dolgčas in smo se vedno smejali.
Včasih sva s starši odšli na Brezovico in tam delali nalogo. Ker še nismo imeli stranišča, smo na WC hodili kar k sosedom. Ko se je stemnilo, so sosedje počasi šli spat, mi pa smo morali malo potrebo opravljati v vedro.
Končno smo se vselili nazaj.
Čeprav nismo imeli še vsega pohištva, smo se imeli super. Na začetku sem spala na jogiju v sestrini sobi, saj je edina imela posteljo (PRINCESKA). Kasneje sem jo dobila še jaz in se končno vselila v svojo sobo.
Maja smo končno dočakali odprtje šol in do konca šolskega leta hodili v PRAVO šolo in se družili z ŽIVIMI ljudmi!
Imela sem srečo, da se je spet vse odprlo in sem lahko praznovala svoj rojstni dan.
S tremi prijateljicami smo šle v kino in smo bile čisto same v dvorani. No, razen ene gospe, ki je prišla gledat otroški film, ker njeni vnuki niso imeli časa. Ko smo prišli domov, smo to povedali mami in ona je seveda začela napletati zgodbico, da je bila ta gospa njena vohunka in ji je poročala, kaj smo počele.
Takoj, ko se je šola končala, smo se odpravili na morje.
Ira Ciriković, 7. razred, OŠ Brezovica pri Ljubljani
***
Želiš deliti svojo zgodbo iz domače učilnice z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.