Konec razmerja – kaj pa zdaj?

Najprej sprožim govorice, kaj vse je z njim/njo narobe. Potem uničim njegov/njen pulover, ki ga je pozabil/a pri meni. Na spletu objavim sliko, na kateri se spakuje (če seveda nimam kakšne še bolj neprimerne ali celo intimne slike, sicer zagotovo objavim kar tisto). Delo opravljeno, sem ga/jo že prebolel/a!

Kako se ti zdi ta »recept«? Misliš, da bi ti pomagal? Si ga že kdaj preizkusil/a?

Če si ga, najbrž veš, da ni bil najbolj učinkovit. Če pa ga nisi, ti priporočam, da ga ne.

Boljši »recept« za soočanje s čustvi in sprejemanjem izgube ob koncu razmerja ti predstavljam v nadaljevanju.

Zakaj »recept«, predstavljen v uvodu, ni ustrezen?

Takšno vedenje ti bo morda v tistem trenutku prineslo olajšanje, a bo dolgoročno še bolj negativno vplivalo na tvoje počutje. Tak način reagiranja je impulziven in nepremišljen – pri njem ne nasloviš svojih čustev in potreb. Kmalu bodo sledila nova neprijetna čustva obžalovanja, sramu in krivde, ko se boš spraševal/a: »Zakaj sem to naredil/a?«

Opisano vedenje je nasilno vedenje in nasilje nikoli ni rešitev. Uničevanje lastnine in objavljanje vsebin na spletu pa je lahko tudi kaznivo dejanje.

Kaj lahko narediš, da se boš počutil/a bolje?

1. Razmisli, kako se počutiš

Ob koncu razmerja lahko občutimo veliko različnih neprijetnih čustev, kot so žalost, razočaranje, občutek izdanosti, osamljenost … Pogosto konec razmerja spremljajo tudi jeza in vprašanja, kot so Zakaj se to dogaja meni?

Pogosto se namreč zgodi, da se odzovemo pod vplivom močnih čustev, še preden se svojih čustev zavedamo. Posledica tega je, da nam je nemalokrat žal za naše impulzivne reakcije, saj smo z njimi (morda) prizadeli druge in sebe ali povzročili drugačno škodo.

Če imaš težave z ubesedenjem čustev, ki jih doživljaš, lahko poiščeš glasbo, ki opisuje tvoja čustva, ali uporabiš svojo umetniško žilico in svoja čustva narišeš, naslikaš ali upesniš.

Morda boš ugotovil/a, da doživljaš več različnih čustev hkrati. Morda si čustva, ki jih doživljaš, nasprotujejo. S tem ni nič narobe. To so tvoja čustva, resnična in pristna, točno takšna, kakršna so.

Razumljivo in povsem normalno je, če doživljaš različna neprijetna čustva in si v stiski. To je del izkušnje, ko se z nekom razidemo. To ne pomeni, da je s tabo kaj narobe.

2. Kaj potrebujem?

Razmisli, kaj ti ta čustva sporočajo. Kaj potrebuješ, da bi se počutil/a bolje?

Aktivacijsko moč jeze, ki jo čutiš, lahko izkoristiš pri teku ali telovadbi v fitnesu. Žalost morda potrebuje objem bližnje osebe, ogled filma ali prijetno kopel.

Pomembno je, da zaznaš, katera čustva doživljaš.

Poslušaj svoje telo, prepoznaj čustvo, ki ga doživljaš, in skušaj nanj odgovoriti tako, da čustvu omogočiš, da se izrazi na ustrezen način.

3. Kako komunicirati z nekdanjim fantom/punco?

Pomembno je, da vajina komunikacija ostane spoštljiva. Drug z drugim sta verjetno preživela lepe trenutke in se drug od drugega učila. Zato zmerjanje in širjenje govoric ni ustrezen način.

To pa ne pomeni, da moraš v komunikaciji vztrajati tudi, če je druga oseba nespoštljiva. Takrat je najbolje jasno izraziti, da je oseba prestopila tvojo mejo, in prekiniti komunikacijo.

Če pa se zgodi, da je druga oseba v komunikaciji do tebe nasilna (da ti na primer grozi ali te izsiljuje), je pomembno, da poiščeš pomoč in se tako zaščitiš. Pomoč lahko poiščeš pri odraslih osebah, ki jim zaupaš, lahko pa se obrneš tudi na policijo.

4. Upoštevaj osebne meje

Ob koncu razmerja nam je lahko težko, lahko občutimo praznino in smo osamljeni, vendar nam to ne daje dovoljenja, da prestopamo osebne meje druge osebe.

Če želi nekdanji fant/punca prekiniti razmerje, je pomembno, da upoštevamo njegove/njene meje.

To pomeni, da ga/je ne kličemo vedno znova, ji/mu ne pošiljamo različnih sporočil, ne čakamo na mestih, kjer se zadržuje …

Takšno ravnanje se imenuje zalezovanje in je tudi kaznivo dejanje.

Takšno vedenje ni v redu. Ob čustveni stiski moramo najti način, da se počutimo bolje, ne da bi prestopili osebno mejo druge osebe.

***

Prispevek in grafiki je pripravila univerzitetna diplomirana psihologinja Anja Marinšek.