Ko sem znala besedilo in melodijo, sem se počutila samozavestno

Sem Karin. Obiskujem 2. letnik gimnazije. Že od mladih nog sta me zanimala petje in glasba.

V prvem razredu sem se vpisala v glasbeno šolo v Divačo, kjer sem začela s »treniranjem« flavte. Seveda sem se istočasno vpisala tudi v šolski otroški zbor, ki je bil že vrsto let v moji podružnični šoli v Senožečah.

Tam sem imela odlično zborovodkinjo in sopevce, ki so mi pomagali in me usmerjali na pravo pot. Dobila sem veliko priznanj in imela veliko solo nastopov. V zadnjem letu osnovne šole mi je zborovodkinja povedala za poseben otroški zbor v Ljubljani. Zdelo se mi je neverjetno, da bi me sprejeli; to bi bil zame velik korak.

Odločila sem se, da grem na avdicijo za slovenski otroški zbor še s tremi prijateljicami. Zelo smo bile živčne, vendar nam je zborovodkinja vedno stala ob strani in nas spodbujala.

Čez dober teden smo dobile odlične novice. Bile smo sprejete. Takrat sem ugotovila, da bi lahko svoje talente razširila izven že treh zborov, ki sem jih obiskovala.

Leta 2021 sem se odločila, da v tem zboru ne bom sodelovala, ker nisem imela pogojev PCT za udeležbo. A po njihovem koncertu mi je prijateljica napisala, da so ji ponudili vlogo v zboru Glasbene matice. Bila sem presrečna zanjo in tudi sama vedno bolj zainteresirana.

Odločila sem se, da grem v Ljubljano na avdicijo za opero Deček, ki je prehitro rasel. Zapeti smo morali ljudsko pesem poljubnega izbora. Zapela sem Čej so tiste stezice in poslušalki je bilo zelo všeč. Skoraj nemudoma mi je rekla, da sem sprejeta, in bila sem presrečna.

Pričele so se vaje in z veseljem sem se jih udeleževala. Dobila sem vlogico, v kateri bi morala reči: »Prav zares si smešen.« Zdelo se mi je super, saj je to bil moj prvi nastop v operi in nisem pričakovala kaj več.

Vaje so postajale vse bolj intenzivne; en teden celo od ponedeljka do četrtka po pet ur. Bilo je zelo naporno, a sem se vedno vseh udeležila. Nenadoma smo izvedeli, da je deček, ki v operi igra malega Poponela, v karanteni.

S prijateljicami smo se začele šaliti, da ga lahko nadomestim, ker sem precej majhna in bi ustrezala vlogi. V zboru sta bila še dva fanta. Eden je imel drugo vlogo, drugi pa je v času generalke in premiere odpotoval na Poljsko.

Očitno je zbadanje slišala režiserka, saj je rekla, da bom vlogo malega Poponela zares igrala jaz. Bila sem zelo srečna, ampak tudi prestrašena, saj nisem imela v tej vlogi še nič vaj. Ker je bilo to tako nepričakovano, so mi dali še dodatne vaje, medtem ko se je zbor ogreval v zaodrju.

Ko sem končno znala besedilo, melodijo in svoje korake po odru, sem se v vlogi počutila samozavestno. Imeli smo še eno vajo, nato pa je nastopil dan generalke. Bila sem malo živčna, saj so me v občinstvu gledali starši.

V zaodrju sem se tolažila, da znam vse besedilo in da se ne more nič zgoditi. S samozavestjo sem stopila na oder in pela s srcem. Generalka je šla popolno. Naslednji dan je bil še bolj pomemben. Dan premiere. Bila sem malo bolj sproščena, saj v občinstvu nisem poznala nikogar.

Nadeli smo si make-up in visoke čope in odšli na oder. Najprej sem odigrala vlogo navadnega učenca in po končani sceni šla v zaodrje, da se preoblečem in spremenim frizuro. Na oder sem se vrnila kot pomanjšan Poponel in zapela še bolje kot prejšnji dan. Počutila sem se odlično, saj sem se na svoji premieri odrezala v vlogi solistke.

Ko smo se preoblekli, smo odšli v spodnji prostor, kjer sem dobila čestitke od režiserke, koreografinje, zborovodkinje in odraslih solo pevcev. Dali so nam hrano in vrečke z darili. Zadovoljna sem bila s svojim uspehom in se vrnila domov na enotedensko pavzo.

Karin Može Pavlin, 2. letnik, Gimnazija Sežana

***

Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.