
Ime mi je Simon. V prostem času treniram badminton, zbiram podatke o vesolju in igram violončelo. Najbolj pa me zanima narava.
Povedal vam bom nekaj o dvoživkah zato, ker so mi všeč, in zato, ker sem o njih slišal že zelo veliko.
Še posebej pa zato, ker je v bližini mojega doma center ohranjanja narave Žabja hiša, ki se nahaja v Krajinskem parku Radensko polje.
Tam v sklopu projekta LIFE AMPHICON že več let izvajajo prenašanje dvoživk čez cesto. Tukaj prečka cesto zelo veliko dvoživk, saj jih na leto prenesejo več kot 15.000.
Pomlad je čas, ko se dvoživke iz gozda selijo v mlake. Med gozdom in mlakami je cesta, zato vsako pomlad postavijo ograjo, da jih ne bi povozili avtomobili. Ograja tam stoji en mesec ali dlje.
Dvoživke se tako ustavijo ob ograji in čakajo na našo pomoč. Vsak večer, malo po sončnem zahodu, se zberejo prostovoljci, ki želijo pomagati.

Ko sem prvič šel prenašati dvoživke, smo se razdelili v tri skupine. Vsak je dobil svoj odsevni jopič in čelno svetilko.
Najprej nam je vodja prenašanja dvoživk razložila, katere bomo srečali, kako se jih pobira in kako se beleži njihovo število. Nato smo šli do svojega odseka ceste (ograja je označena s številkami) in jih začeli pobirati.
S svetilko pozorno preiščeš tla in ko opaziš dvoživko, jo pobereš in daš v vedro. Na nekaterih delih ograje jih je bilo zelo veliko, drugje pa komaj kakšna.
Največ je bilo krastač, všeč pa so mi bile rjave žabe, ker so poskočne in jih je težko ujeti. Rjave žabe sem moral prijeti tako, da sem z roko šel proti glavi, da ni mogla odskočiti, krastače pa so počasne in jih z lahkoto ujameš.
Ko primeš par krastač, te samec takoj začne odrivati z zadnjimi kraki, ker misli, da mu hočeš prevzeti samico. Če pa se na samico spravi več samcev hkrati, jo lahko zadušijo.
Rjave žabe so smešne, ker se, ko jih primeš, malo napihnejo na bokih.
Na mojem prvem prenašanju smo pobirali krastače, rjave žabe, zelene žabe in enega pupka. Ker je bilo ta večer bolj mrzlo, so bile žabe bolj počasne in jih ni bilo težko ujeti, saj so se že začele zakopavati v zemljo. Žabam je všeč, če je bolj toplo in vlažno.
Ko je dvoživk v vedru veliko, jih neseš čez cesto in tam počasi ter nežno streseš iz njega. Streseš jih tako, da se zraven umikaš, da jih ne bi bilo preveč na kupu. Paziti pa moraš tudi, da kakšne ne pohodiš, saj jih v travi in temi težko opaziš.
Vsaka dvoživka ima svojo varovalno barvo. Prav to mi je najbolj všeč, saj je vsaka žival drugačna. Te barve so lahko varovalne ali pa svarilne, da so varnejše pred plenilci.
Zelo mi je bilo všeč pobirati dvoživke in upam, da bom lahko šel še kdaj, saj si želim najti zeleno rego, ki mi je najbolj všeč od vseh.

Simon Perme, 4. razred, Osnovna šola Brinje Grosuplje
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
