SonjaV uredništvo smo prejeli prijazno pisemce.
»Spremljamo vaš časopis, in ker tudi mi ustvarjamo svojega, bi radi delili z vami prispevek, ki je nekaj posebnega, vsaj mi tako menimo. Veseli bomo, če bo našel prostor med vašimi stranmi. Še naprej bomo veselo prebirali vaše strani in si s tem širili obzorje,« so zapisali Nataša Škorjanc Strnad in ekipa šolskega časopisa Utrip na Osnovni šoli Milana Šuštaršiča.
Veseli smo, da lahko z vami delimo prispevek devetošolke Tijane Tošić.
Rep rep repanje je nova po po poezija
Čisto navaden ponedeljkov dan, 18. septembra, se je izkazal za ne povsem običajnega. Na našo na prvi pogled čisto vsakdanjo osnovno šolo je prišel dokaj zanimiv duo: doktor književnosti Igor Saksida ter repar Rok Terkaj – Trkaj.
Njun prihod je bil naznanjen že prej, zato smo bili že na trnih, da vidimo, kaj znata ušpičiti. Po pravici povedano pa njun nastop ni bil le svojevrstna interpretacija z globokim sporočilom, temveč je na nas deloval kot pritisk na stikalo razmišljanja …
Vse, od moderniziranja slovenskih klasikov do improvizacije z rimami, ki smo jim bili priča, je bilo, kot skoraj vse v življenju, vir idej in motivacije.
Naša gosta sta nas spodbujala k sodelovanju pri vsakoletni bralni znački. Sta nas prepričala o udeležbi? Se sedaj res končno zavedamo, da branje JE pomembno in zakaj?
Če je odgovor ne, mi je – z vsem spoštovanjem – žal za vas. Berite naprej, da svoje besede utemeljim in da me bralci, zaradi katerih navsezadnje ta časopis tudi »obratuje«, ne bodo večno prezirali.
Branje je čarobno. Branje je čarovnija. Drži pa, da potrebujemo vsak svojo drugačno knjigo, če želimo prižgati iskrico strasti do branja, saj se naši bralni okusi in interesi izjemno razlikujejo.
Ste tisti, ki ne marate knjig, pomislili, da morda še niste v roke vzeli prave? Da ne bo nesporazuma, branje ni za vse in ne silim vas, da mora branje biti vaša večna zaposlitev. Pravim le, da takih stvari, kot so knjige, pač nikakor ne moreš sovražiti.
Če vam zaupam nekaj skrivnost iz lastne izkušnje: z branjem knjig si res razširiš prostor v možganih in tudi učna snov v šoli teče mnogo gladkeje, kot bi sicer. Občasno si moramo navdihniti dušo v svetu natipkanih lističev papirja. In kakor pravi le preprosta pesmica za otroke: »V knjigah živijo vsa čuda sveta, zaklenjena s tisoč pečati. Vanje ne vstopi, kdor črk ne pozna, lenuh, ki ne da se mu brati.«
Naj bo knjiga poetična, trivialna, neumetnostna, visoka literatura, fantazijska, kakršnakoli že: berimo jo, razumimo jo, predlagajmo in debatirajmo o njej s svojimi prijatelji.
Pesem, ki se dotakne našega srca, nalepimo na našo steno; naučimo se je na pamet, nosimo jo v sebi za vse večne čase.
Zgrabimo šolski nalivnik in delajmo packarije rim, tudi če nam pesnjenje ne gre najbolje od rok. Vaja dela mojstra, mar ne?
Tijana Tošić, 9. b
Mateja
Sandra
Nina
Urška
