Klop ali medved? Katera žival v naših gozdovih je bolj »nevarna«?

Tudi to leto sva se odločili za raziskovalni krožek. Odločili sva se, da bova raziskali, katere nevarne živali lahko srečamo v naših gozdovih. To nalogo sva si izbrali, ker sva veliki ljubiteljici živali, radi zahajava v gozd, ker se tam sprostiva in raziskujeva naravo. V zadnjem poletju se je veliko govorilo in pisalo o napadih medvedov in volkov, starši pa so nama težili, da se je treba zaščititi pred klopi in komarji.

Zanimalo naju je, katere živali lahko srečamo v naših gozdovih in kdaj jih lahko srečamo. Predvsem pa sva želeli ugotoviti, katere so najnevarnejše. Zanimalo naju je tudi, katerih živali se otroci najbolj bojijo in ali zaradi objav v medijih manj pogosto hodijo v gozd.

Zastavljena raziskovalna vprašanja sva raziskovali z različnimi metodami. Živali in njihove sledi sva opazovali v naravi. Živalim sva sledili na različnih krajih po Sloveniji in pokrili velik del slovenskih gozdov. Pomagali sva si tudi z različnimi pripomočki.

Izvedli sva še anketo med učenci od 3. do 8. razreda naše šole. Pogovarjali sva se z raziskovalci, da bi izvedeli, na kakšen način so lahko živali nevarne za človeka. Da bi ugotovili, koliko poškodb, zastrupitev, bolezni in smrti se zgodi zaradi gozdnih živali, pa sva pregledali podatkovno bazo NIJZ.

Iz literature sva izvedeli, da je Slovenija dežela gozdov, saj gozdovi pokrivajo 58,2 odstotka ozemlja. Vsaka žival ima v gozdu točno določeno vlogo. Nevarne živali delimo v tri skupine. Živali, ki poškodujejo človeka, so večinoma plenilci, nevarni pa so lahko tudi veliki rastlinojedci. Čeprav človek ni njihov plen, se jim je vseeno bolje izogniti. Strupene živali imajo strup za obrambo in lovljenje plena, večina strupov pa je lahko tudi zdravilnih. Tretja skupina so živali, ki prenašajo bolezni neposredno prek ugriza, prask ali iztrebkov bolne živali. Lahko so le prenašalke in same ne zbolijo. Tak primer je klop.

Iz ankete sva ugotovili, da otroci radi zahajajo v gozd, ker se v njem sprostijo. Z žalostjo sva ugotovili, da 50 odstotkov otrok gozda ne obiskuje, ker nimajo prostega časa.

Eno od anketnih vprašanj je bilo tudi, ali otroci zaradi napadov volkov in medvedov na ljudi in domače živali manj pogosto obiskujejo gozd kot prej. Štirinajst odstotkov otrok je odgovorilo, da gozd obiskuje manj pogosto zaradi poročil o napadih zveri.

Najnevarnejše živali pa se jim zaradi videza zdijo zveri in kače.

Iz anket sva tudi izvedeli, da otroci najpogosteje srečajo žuželke, pajke in manjše sesalce, na primer veverico. Tudi midve sva najpogosteje srečali te živali. V gozdu jih je bilo težko opaziti, ker se bojijo ljudi, bolj kot mi njih, in se raje skrijejo. Najpogosteje sva jih videli zgodaj zjutraj. Opazili sva veliko iztrebkov in sledi kopitarjev, dlako, ostanke hrane in mrhovišče. Videli sva tudi sledi volkov, medvedov, lisic in sledi, ki so bile podobne risjim. 

Od raziskovalcev in iz podatkovnega portala NIJZ sva izvedeli, da so najnevarnejše živali v naših gozdovih strupene žuželke in klopi, ki na leto povzročijo eno do dve smrti in okoli 150 težjih primerov bolezni. Zveri in kače, ki se jih ljudje najbolj bojimo, pa niso tako nevarne. Na leto se zgodita povprečno do dva napada medveda, medtem ko napadov zaradi volkov in risov že 100 let niso zabeležili. Na leto zabeležijo približno dve težji zastrupitvi zaradi pika strupenih kač.

Zaradi strahu pred nekaterimi živalmi so se nekatere živali v preteklosti že znašle na robu izumrtja. Da se to ne bi ponovilo, moramo ob obisku gozda upoštevati gozdni bonton. Kar pomeni, da se ne smemo dotikati živali, jih ne dražimo ali celo ubijamo in jim ne uničujemo bivališč in življenjskega prostora. Ne puščamo ostankov hrane. Zavedati se moramo, da smo v gozdu vsi ljudje le obiskovalci. 

Veseli sva bili, da sva lahko najino raziskovalno nalogo predstavili ravno v tednu gozdov, ki je kot vsako leto potekal med 25. in 31. majem. Letošnja osrednja tema pa je bila še posebno namenjena gozdnemu bontonu. 

Najina najpomembnejša ugotovitev je bila, da v gozdu ni nevarnih živali, če se le primerno obnašamo in zaščitimo.

Manica Kužner in Eva Mlakar, 4. razred, OŠ Spodnja Šiška