Morda ti bo izziv nekomu povedati, da doživljaš vrstniško nasilje. To je povsem normalno. Včasih nam je težko govoriti o tem, da ga doživljamo. Morda nas skrbi, da se bo oseba, ki izvaja nasilje, še bolj znašala nad nami, če bomo o tem povedali odraslim.
Mogoče nas skrbi, da bomo izpadli šibki, če o tem nekomu povemo, ali pa ne želimo izpasti kot »tožibabe«. A če povemo, da doživljamo vrstniško nasilje, ne tožarimo.
Za tožarjenje gre, kadar je naš glavni namen nekoga spraviti v težave, nimamo pa problema. Vrstniško nasilje pa je problem in pomembno je, da se čim prej preneha. Zato je nujno, da nekomu zaupamo, kaj se nam dogaja, in dobimo pomoč, ki jo potrebujemo. Poiskati pomoč zagotovo ni znak šibkosti. Je znak moči.
Povedati nekomu, da doživljaš vrstniško nasilje, je pomembno tako zate kot za osebo, ki izvaja nasilje, in tudi za vse ostale. Morda se sprašuješ, kako nekomu povedati? V nadaljevanju najdeš nekaj predlogov.
Pomembno je, da si poiščeš zaupanja vredno odraslo osebo (npr. učitelja, starša ali drugega družinskega člana). Vprašaj jo, ali se lahko pogovorita, in ji zaupaj, kaj se ti dogaja.
Če se odrasli, ki mu zaupaš o izkušnji nasilja, ne odzove in ti ne pomaga, ne obupaj. Pogovori se z drugo odraslo osebo, ki ji zaupaš in ti bo pripravljena pomagati.
***
Prispevek je pripravila Lucia Rojs, diplomirana psihologinja.