Za odločitev za sodelovanje na natečaju nimam kakega tehtnega razloga.
Ko nam je učiteljica v šoli predstavila natečaje različnih vrst, nam je ta vsem padel v oči. Njegovo sporočilo in namen sta me prepričala, da sodelujem. Vedela sem, da nimam česa izgubiti, če enostavno poskusim.
Najprej nisem vedela, ali bi se odločila za pisanje in oddala literarno delo ali bi se spustila v vlogo fotografa in oddala fotografijo ali pa bi enostavno nekaj narisala.
Na koncu sem se odločila, da svoj pogled zapišem na list papirja.
Tako sodelovanje je zame nova izkušnja; je nekaj, na kar sem ponosna, in nekaj, o čemer bom lahko govorila svojim otrokom.
In čez nekaj let, ko se bo stanje izboljšalo, bom lahko rekla: »Tudi jaz sem pripomogla k temu, da je naš svet spet takšen, kot mora biti.«
Takšni natečaji so pomembni predvsem zato, ker so blizu mlajšim, ki si bomo morali ustvariti lep in prijeten svet, na katerem bomo živeli.
Pomembni so tudi zato, ker nas, mlade, še bolj pritegnejo k temu, da kaj naredimo za naš planet.
Če pa na natečaju lahko zmagamo in osvojimo nagrado, dobimo še večjo motivacijo za delo in s tem širimo svoje razmišljanje. Tudi sama ne bi bila nikoli tako ozaveščena o dogajanju, če ne bi sodelovala na tem natečaju.
Mladi lahko skozi takšen natečaj prikažemo svoj pogled na dogajanje in naše razmišljanje o tem, saj vidimo svet drugače kot odrasli.
In skoraj prepričana sem, da o takšni tematiki raje beremo besedila, ki jih je napisal drug mladostnik, kot visoko šolana odrasla oseba.
Sporočilo svojega dela sem izoblikovala med pisanjem, saj sem, takoj ko sem začela pisati, potem samo nadaljevala in nadaljevala, ideje sproti dobivala in jih samo zapisovala na papir ter na koncu vse strnila v besedilo, ki ima rep in glavo.

Jaz, voda
Kdo sem jaz? Jaz sem voda. Deroča ali mirna, sladka ali slana, vse to sem jaz, voda.
Visoko v gorah, pod najlepšo sivo-belo skalo, pogledam v svet. Pozdravljene ribe, res žarite. Pozdravljene rože, ki rastete tam v naravi. Pozdravljeno sonce, ki prodiraš skozi oblake. Tam ob strani pa plavajo ljudje. Gledam jih in opazim, da ima nekdo nekaj v roki. Kaj je to čudo? Naš največji sovražnik je to, mi zaupa mati narava. Imenujemo ga plastika. Sprašujem se, kaj bi lahko bilo s tem tako narobe, in izvem, da potrebuje več kot 1000 let, da se razgradi. Upala sem, da bo človek to pospravil v koš, ampak, žal, se je zgodilo ravno to, česar sem se najbolj bala. Odvrgel jo je kar tam, na rečni breg. Zakaj, se sprašujem, vendar nimam odgovora na to. Takšnih ljudi, kot je ta, je na žalost ogromno. Preveč. Eden in še eden in še dva in še 8 milijard ljudi živi na svetu. Tako ne bo šlo dalje.
Pozabim na to in gledam naprej. Zagledam visoko temno betonsko čudo, iz katerega se kadi. Kaj je ta dim, se sprašujem. Ne zdi se mi ravno dobra stvar. Zaslišim rjovenje medveda. Obrnem se na drugo stran in vidim belega polarnega medveda, ki kmalu ne bo imel več svoje ledene plošče pod nogami. Ti dve stvari povežem. Ugotovim, da visokih temnih betonskih čudes, imenovanih dimniki, ni tako malo in da ta dim povzroča segrevanje, kar pomeni, da se belemu polarnemu medvedu topijo tla pod nogami. In verjetno ni edini. Kje bo živel zdaj? Verjetno bo umrl.
Naenkrat me nekaj uščipne. Padam. Drvim po mestu in uničujem vse pred seboj. Kar naenkrat me je tukaj preveč. Na drugi strani boleče hitro izhlapevam in me primanjkuje. Kako to? Zakaj se moja razporeditev tako zelo spreminja? Jaz, voda, ki sem vir življenja, zdaj življenja uničujem. Zakaj je tako? Je tudi za to kriv človek? Žal je.
Zdaj, ko vem, da za vsem tem, kar se mi dogaja, stoji človek, se zavem, da bi človek lahko vse to tudi popravil. Razmišljam naprej. Morda lahko s svojo lepoto navdihnem enega, dva, morda celo tri in na koncu kar vse. Vseh osem milijard ljudi. Rada bi jih navdihnila, da nekaj spremenijo. Vsak zase in vsi skupaj. Tako bi se lahko imela lepo jaz, beli polarni medvedi in seveda vsi ljudje na tem svetu.
Alin Kokol, 8. b, Osnovna šola Destrnik
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
