Kaj o potrebnih spremembah v šoli menijo otroci?

»Po resnih razpravah v Tedniku in Argumentu, v šoli in doma je ravno pravi trenutek, da zapišem mnenje o šolskem sistemu in o peticiji za njegovo spremembo,« pravi otroška parlamentarka Edvina Dedić, dijakinja 2. letnika Srednje upravno administrativne šole v Ljubljani.

V številnih medijih in na družbenih omrežjih se že nekaj tednov veliko razpravlja o morebitnih spremembah v šolstvu.

Minister za izobraževanje dr. Jernej Pikalo pozdravlja vse ideje in predloge, ki jih različne skupine ali posamezniki naslavljajo na ministrstvo.

Vse, ki želijo povedati, kakšna naj bo šola v prihodnje, na ministrstvu še naprej vabijo, da jim posredujejo svoje pobude.

Na Časorisu smo se odločili, da se bomo v razpravo vključili z objavo razmišljanja strokovnjakinje dr. Klare Skubic Ermenc in predstavnice otrok Edvine Dedić.

Med teorijo in prakso so velike razlike

Mogoče je prav, da najprej začnem s samim sistemov in ne s peticijo.

Po letih sodelovanja z Zvezo prijateljev mladine Slovenije na otroških parlamentih in enajstih letih, ki sem jih preživela  v našem šolskem sistemu, sem ugotovila nekaj stvari.

Najbolj bistveno je to, da se včasih nekaj v teoriji zdi v redu, v praksi pa ni tako zelo v redu.

Tako gledam tudi na naš šolski sistem.

Naš šolski sistem je v teoriji v resnici zelo v redu. Ni ravno veliko stvari, ki jih moramo spremeniti v njem. Osebno sem s šolo imela zelo v redu izkušnje.

Po drugi strani pa sem na podlagi tega, da vsi pravijo, kako sem sama pač imela le srečo, ugotovila, da je med otroci, starši in učitelji veliko nezadovoljstva.

Ko sem se poglobila v te primere, sem spoznala, da je do problema prišlo predvsem zaradi neupoštevanja našega sistema.

S tem mislim povedati, da največ težav povzročajo učitelji, ki ne sledijo pravilom, in starši, ki nimajo dovolj znanja o šolskem sistemu in o zakonih, ki jih ščitijo, ter zato dovolijo, da prihaja do nekaterih situacij.

Na drugi strani imamo tudi otroke, ki jim od malega vsiljujemo idejo o tem, da če niso odlični, ne bodo uspeli v življenju. In pa, da morajo vsi biti enaki.

To sta dve stvari, ki jih največkrat slišimo.

A težava je, da šolski sistem oziroma spreminjanje njegovih pravil ne bo spremenilo problematičnih posameznikov niti problemov.

Peticija je nesmiselna predvsem zaradi načina, kako je oblikovana in predstavljena javnosti.

Zahteve v njej se skoraj nič ne ujemajo z zaključki otroških parlamentov na nacionalni ravni, čeprav naj bi izhajala iz tega, kaj je najbolje za otroke.

V peticiji zato ne vidim rešitve.

Vidim pa jo v tem, da se začne delati na tem, da so ljudje, ki delajo z otroci, res primerni za delo z njimi.

Spremeniti je treba odnos do ocen in način razmišljanja o njih. Več poudarka je treba nameniti sporočilu, da imajo ocene razpon od 1 do 5 in da ni treba, da so vsi otroci odlični.

Treba je izobraziti starše o njihovih pravicah in pravicah njihovih otrok …

Strinjam se s potrebo po spremembi, ampak ne samo na papirju. Problem je veliko večji od tega, kako so nekatere stvari zapisane.

Edvina Dedić, 2. letnik, Srednja upravno administrativna šola Ljubljana