ČasorisPočitnice so super zato, ker se lahko posvetimo stvarem, ki jih imamo radi.
Sama imam na primer zelo rada živali, pa tudi športe, ki jih vključujejo. Zato že tri leta jaham.
Seveda pazim, da sem pri jahanju prijazna do živali. Nikoli ne bi jahala konja, če bi mu to škodilo, kot to delajo ponekod. Upam, da bodo takšno mučenje enkrat dokončno ukinili.
Med šolskim letom jaham enkrat na teden, želim pa si, da bi v prihodnje lahko to počela dvakrat na teden.
Jaham v Stožicah. Tam poleti, v času šolskih počitnic, pripravijo tudi konjeniške tabore. Trajajo pet dni, otroci pa jahajo v dopoldanskem času.
Moja učiteljica Mojca je zelo prijazna, hkrati pa zna biti ravno prav stroga. Jaham z drugimi jahači, saj menim, da je jahanje družabni šport. Ure jahanja so zato zabavne in poučne.
V Stožice pridem ob pol štirih. Običajno se še malo pogovarjam s sojahači in pozdravim mucke, ki jih tam srečujem, potem pa skrtačim konja, mu nadenem sedlo in uzdo ter pripravim stremena. Nazadnje si nadenem še čelado in jahalne rokavice.
Ob štirih sem pripravljena in se lahko odpravim v manežo. Tja včasih prijaham ali pa pridem peš ob konju.
V maneži konja najprej dobro sprehodim, da se oba ogrejeva. Nato začnem z lahkim kasom, kasneje s sedečim kasom in končam z galopom. Po galopu konja spet temeljito sprehodim.
Med jahanjem delam po maneži različne vzorce, kroge in menjave. Ko končam, konja razjaham in ga običajno predam naslednjemu jahaču. Občasno ga odpeljem nazaj v hlev, mu odstranim opremo in ga spet skrtačim.
Jahanje ni le sedenje na konju. Pri tem športu morajo ves čas delati tako noge kot roke, saj moramo konja nenehno usmerjati in pri tem tudi misliti, kako in kam ga bomo vodili. Torej morajo delati tudi možgani.
Jahanje me veseli, saj je ta šport družaben, zabaven, zanimiv, tekmovalen in vključuje druženje z živalmi. Ko jaham, se počutim bolj povezana z naravo – kakor da bi s konjem postala eno.
Kaja Štempelj Petrovčič, 7. razred, OŠ Vič
Maja
