Izbrisani Mile in njegova pravica

Mile Ćulibrk je eden od 25.671 ljudi, ki jih je slovenska vlada 26. februarja 1992 izbrisala.

Po osamosvojitvi Slovenije je država tiste, ki so bili v času osamosvojitvene vojne in ustanavljanja samostojne države v Sloveniji, a niso imeli slovenskega državljanstva, izbrisala iz registra stalnih prebivalcev.

Zato so izgubili socialne in politične pravice in niso imeli več dostopa do zdravstvenega varstva, socialnih prejemkov in delovnih dovoljenj.

Ob prihajajoči 31. obletnici izbrisa je Mile Ćulibrk ali kralj žara, kot mu nekateri pravijo zaradi restavracije v Beogradu, kjer prodaja pleskavice, z nami delil svojo zgodbo.

Leta 1972 se je po 20 letih bivanja na Hrvaškem preselil v Slovenijo, saj je kot bosanski Srb na Hrvaškem izgubil službo.

V Sloveniji se ga mnogi še danes dobro spomnijo, čeprav je Ljubljano po izbrisu obiskal le enkrat, še takrat zaradi pravnih zadev, povezanih z njegovim izbrisom.

Z vodenjem Gostilne Čad in z ljubeznijo do športa, posebej košarke, je za seboj pustil veliko sled. Še danes ne mine dan, da ga ne bi poklical znanec iz Slovenije.

Rad je v družbi ljudi, zato se je tudi v Beogradu podal v gostinstvo, in tudi tu je uspešen.

Ko je bil leta 1992 izbrisan, se je počutil grozno, pripoveduje.

Najprej za izbris sploh ni vedel. Šele ko je ob neki priložnosti moral pokazati osebno izkaznico, mu je uslužbenka na okencu po vpogledu v računalnik dejala, da ji je žal, a mora to storiti: s škarjami je prerezala njegovo osebno izkaznico.

Ljudje, ki jim je prej z veseljem pomagal on, so zdaj finančno priskočili na pomoč njemu.

Občutil je tudi sovraštvo drugih do izbrisanih in tega ni bilo malo: na primer ko so ljudje ob njegovi prisotnosti prenehali govoriti.

Spominja se drugih izbrisanih, denimo Aleksandra Todorovića, ki je ustanovil društvo izbrisanih. Tudi Mile ima še vedno člansko izkaznico.

Leta 1994 se je preselil v srbsko glavno mesto Beograd. Tu si je ustvaril novo življenje.

Pleskavica je najtežja kulinarična jed, za pravi recept sem potreboval pol leta.

Mile Ćulibrk

V svoji restavraciji Prava Pljeskavica na Takovski ulici prodaja prave pleskavice, brez dodatkov, ki vanje ne sodijo, na primer soje.

In predvsem med mladimi so Miletove pleskavice zelo priljubljene.

Tudi med najinim pogovorom je pristopil mladenič ter prosil, če se lahko fotografira z Miletom.

Prijatelji in stranke njegovo pleskavico imenujejo prava tudi zato, ker jo ponuja brez odvečnih dodatkov, kot sta gorčica in kečap. V lepinjo ob meso doda le čebulo in zelje.

Vse svoje življenje je verjel, da je edino, kar šteje, to, da je človek delaven.

Več ko narediš, bolj si dragocen. Napaka, pravi danes. A po naravi je borec, in to mu je pomagalo zadnjih 30 let.

Rad govori o športu, o Čadu, o 22 letih življenja v Sloveniji, čeprav danes ne čuti več potrebe, da bi jo obiskal. V resnici je pravzaprav nikoli ni zapustil. Vsaj v mislih ne; odšel je le fizično.

Danes prijatelji iz tistih dni pridejo k njemu. Na pogovor in pleskavico. V svojo restavracijo vabi vse Slovence, dobre in slabe.

Sama sem temo izbrisanih spoznala med prakso, ki sem jo opravljala pri Amnesty International Slovenija.

In kot pravijo tam: Izbris se nikoli ni končal; država naj končno naredi, kar je prav!