Hana Hafner: Bolnim in ranljivim posojamo svoj glas

Hana Hafner je pogumna 12-letnica, ki se bori z možganskim tumorjem in aktivno sodeluje v Inštitutu Zlata pentljica.

V njem otroci in mladostniki, ki so v otroštvu premagali raka, ozaveščajo vrstnike in javnost o svoji težki bolezni, se družijo in si med seboj pomagajo.

Delovati je začel februarja letos, a njihove dejavnosti so potekale že prej pod okriljem skupine Gold Ribbon. Ob letošnjem mednarodnem dnevu boja proti otroškemu raku pa je predsednik republike Borut Pahor inštitutu, tudi Hani, podelil jabolko navdiha.

Hana obiskuje 7. b razred Osnovne šole Vodmat, a se trenutno šola doma. V prostem času veliko ustvarja s papirjem in drugimi stvarmi, ki ji pridejo pod roko. Pogosto sestavlja lego kocke.

S čim se ukvarja Inštitut Zlata pentljica?

Glavna stvar, s katero se ukvarjamo, je ozaveščanje ljudi o otroškem raku. S tem nekako pomagamo tudi drugim ogroženim skupinam in jim posodimo svoj glas.

Kdo lahko sodeluje v njem?

Otroci, najstniki, starejši, v bistvu vsi, ki so v otroštvu preboleli raka. Pomaga nam pa lahko kdorkoli.

Kaj počnete otroci?

Imamo skupino, v kateri se pogovarjamo in skupaj organiziramo veliko aktivnosti. To počnemo večino časa.

Če se vam želi kak otrok pridružiti, kako lahko to stori? Kje vas lahko najde?

Najlažje je, če nam napiše sporočilo prek družbenih omrežij: imamo profil na Instagramu, Facebooku, Twitterju, imamo tudi e-poštni naslov in spletno stran, tako da je kar nekaj naslovov, kjer nas lahko kontaktirajo.

Kaj ti pomeni priznanje jabolko navdiha, ki ste ga v inštitutu dobili za svoj prispevek pri podiranju tabujev o otroškem raku?

To je nek pokazatelj, da smo res naredili nekaj dobrega, in nam hkrati prinaša dodatno odgovornost, da moramo to delati še naprej.

Kako lahko družba pomaga tistim, ki se borijo s hudo boleznijo? Pogosto nas je strah vprašati nekoga, kako se počuti, ker ne vemo, ali je o tem sploh pripravljen govoriti.

Se mi zdi, da bo otrok že sam povedal, če ne bo pripravljen govoriti o tem, in da je treba ta strah premagati. Že samo neko preprosto sporočilo bo dovolj.

Kako se je še vedno šolati od doma?

Na začetku niti ni bilo tako hudo, ampak dlje ko si doma, bolj ti je dolgčas.

Ves čas pripravljaš seznam želja, kaj vse boš počela, ko boš pri polnih močeh. Nam zaupaš, česa se boš najprej lotila?

Ena prvih stvari, ki se je že uresničila, je bila solata. Med kemoterapijo ne smeš jesti surovih stvari in sem res pogrešala solato. Ampak zdaj jo že lahko jem in jo jem skoraj vsak dan.