ČasorisKako ste kaj?
Pri nas je vse super, nobene slabe volje. Če pa se že kdaj pojavi, jo opičnjak Ficko takoj prežene. Tokrat se javlja s svojimi koronskimi idejami in raziskavami.
Tudi minule dni je pridno skrbel za nasmehe na naših obrazih. Najprej mu je to uspelo z izbiro oblačila za svojo zaščitno masko.
Saj ne boste verjeli, kaj mu je bilo med vsemi kosi v naših omarah najbolj všeč! Izbral je moje pajkice, na katerih sta narisani Elza in Ana iz Ledenega kraljestva.
Rekel je, da jih je treba nujno razrezati in uporabiti, saj ima le Elza dovolj lep nasmešek za njegov obraz.
Pa smo mu ustregli – on je mislil, da zato, ker ga pridno ubogamo, mi pa smo vedeli, da so bile pajkice že nekaj časa strgane in bi jih morali sicer kmalu vreči proč.
Zdaj tudi iz izkušenj razumem, da s ponovno uporabo bolje skrbimo za okolje.
Potem ko je imel navihani opičnjak vso opremo, se je lotil raziskovanja. Izbrskal je mikroskop in pod lečo položil nedavno najden likovni izdelek moje sestre na temo koronavirusa.
Celi dve uri je potrpežljivo čakal in gledal, če je rdeči šment slučajno živ.
Po 120 minutah buljenja pod mikroskop je naposled dvignil glavo in slovesno oznanil: »Kdor se dve uri čisto nič ne zavrti, živ gotovo ni!«
In je veselo razglasil, da v našem stanovanju ni pravega koronavirusa. Še dobro!
Ker je bil po opravljeni raziskavi (še) bolj sproščen kot običajno, je fantaziral o tem, kakšna zvezda bo zdaj, ko je vest o njem objavljena v Časorisu.
Mami je sledil po vsem stanovanju in ji vztrajno prigovarjal, naj ga fotografira v vsaj 100 različnih pozah. Tako je bil siten, da je mami na koncu popustila (fotografirala ga je v 15 pozah, ker pa nismo uporabili besede »banane«, je Ficko verjel, da je bil fotografiran stokrat 😉).
Kot boste gotovo razbrali, se je Ficko čisto vživel.
Sara Štruc, 3. razred, Osnovna šola Prebold
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Sandra
Nina
