Enis predstavil svojo zgodbo, Meta Estrellino, Liza pa bo še obiskovala azilni dom

Zgodbe otrok sveta, ki smo jih objavljali v Časorisu, pripovedujejo o izkušnjah fantov in deklet, ki so v Slovenijo prišli iz tujine.

Za naš natečaj za najboljši odziv na Zgodbe otrok sveta so se odločili tudi učenci OŠ Šenčur.

Da otroke občuduje, ker se niso prestrašili sprememb, ugotavlja sedmošolka Meta Gašperlin. Posebej se je je dotaknila Estrellina zgodba.

Osmošolec Enis Gashi se je med prebiranjem Zgodb spomnil lastne izkušnje in se odločil, da jo predstavi.

Kako pa živijo otroci v azilnem domu? Liza Planinec Čadež, učenka 7. razreda, jih je večkrat obiskala in to opisala v svojem razmišljanju.

Iz Kuvajta v državo, ki je prijazna do žensk

Estrella Maraawi je trinajstletna deklica, ki se je z mamo pred dvema letoma preselila v Slovenijo, ker sta se njena starša ločila in mama ni mogla obdržati službe. Meni bi se zdelo grozno, če bi se moja starša ločila in bi se morala preseliti v drugo državo, ona pa je to dobro sprejela, saj je tukaj več možnosti za izobraževanje žensk kot v Kuvajtu. V državi svojih staršev, to je v Siriji, je bila samo enkrat, ko je bila stara tri leta in se ničesar ne spomni. Zdi se mi, da je Estrella zelo dobro sprejela svojo selitev, kar je zelo zanimivo. Ponavadi so tujci zelo zadržani in se velikokrat ne želijo učiti jezika ipd.

Najbolj me je pretreslo, da imajo v celi državi samo eno knjižnico. Veliko časa preživim v knjižnici, zato se mi to zdi resnično grozno. Tudi ženske nimajo veliko pravic in se ne smejo šolati po poroki. Če nimajo službe, pa lahko kmalu izgubijo dovoljenje za bivanje. Menim, da bi morali pomagati ženskam v Kuvajtu, da bi imele več pravic in bi se še bolje počutile.

Estrella se je dobro vključila v novo okolje in se uči jezika, spoznala je nove prijateljice, veliko več bere kot prej. Občudujem jo, ker se ni ustrašila spremembe, temveč se je prilagodila novim razmeram. Mislim, da to meni ne bi uspelo tako hitro kot njej.

Meta Gašperlin, 7. razred, Osnovna šola Šenčur

***

Sem Enis Gashi in obiskujem 8. razred Osnovne šole Šenčur. Ob ogledu vaših Zgodb otrok sveta sem se odločil, da vam predstavim svojo zgodbo. Prihajam s Kosova, natančneje iz Suhareke. V slovenščini to pomeni suha reka. V Sloveniji sem že osem let. Ko sem se poslavljal od svojega rojstnega kraja, nisem čutil žalosti, ker sem bil majhen. Star sem bil pet let. Zdaj, ko sem starejši, sem žalosten vsakič, ko se poslavljam od svojih sorodnikov. Na Kosovo gremo med poletnimi počitnicami, redko pa tudi pozimi. Najbolj pogrešam sorodnike s Kosova. Tam prijateljev nimam, saj šole takrat še nisem obiskoval.

Prvi razred sem začel obiskovati v Sloveniji, v vrtec pa nisem hodil. Še vedno se spomnim prvega šolskega dne. Tisti dan sploh nisem želel v šolo. Ko so me starši peljali v razred, sem močno jokal, da so si morali drugi zatiskati ušesa. A sčasoma sem se navadil, saj sem spoznal prijatelje. Z njimi se še danes veliko družim.

Slovenščine so me naučili v prvem razredu, pri učenju so mi pomagali učiteljice in prijatelji. Tako kot so meni pomagali, tudi jaz zdaj pomagam drugim pri učenju. V šoli mi gre dobro, saj pri nobenem predmetu nimam težav. Imam lep učni uspeh in za to sem hvaležen učiteljicam, ki me spodbujajo.

Enis Gashi, 8. razred, Osnovna šola Šenčur

***

Moj ati in njegova prijateljica redno hodita v azilni dom. Mene in sestro sta večkrat vzela s seboj. Tako poznam že veliko otrok, ki bivajo tam. Doma so iz Sirije, Iraka, Irana, Konga in Srbije.

Prvič smo šli tja, ko je bil večer iranske in turške kuhinje. Najprej so nam otroci iz azilnega doma zaplesali nekaj plesov, potem pa smo jedli, se družili in pogovarjali.

Zadnjič, ko sva bili tam, so odrasli sedeli v krogu in se pogovarjali, otroci pa smo se igrali in delali domačo nalogo. Jaz sem učila deklico Jino, ki prihaja iz Sirije. Bilo je težko, saj me ni dobro razumela. V Sloveniji so šele nekaj mesecev. Stara je sedem let. Učili sva se števila od ena do dvajset. Njeni sošolci znajo že računati do 20, ona pa ne pozna niti števil. Moja sestra je delala domačo nalogo skupaj z Merveille, ki je iz Konga. Merveille že zna govoriti slovensko, zato je bilo lažje. Tudi računati zna precej bolje kot Jina. Vsi otroci, ne glede na to, od kod smo in kakšno barvo kože imamo, se raje igramo kot učimo. Zato smo šle kmalu ven na igrišče. Jina nas je naučila igro, ki je midve s sestro nisva poznali. Imeli smo se res lepo. Ko smo morali domov, smo se dolgo časa poslavljali in objemali, predvsem z malo Mimi, ki je s starši prišla iz Iraka.

S sestro sva se odločili, da bova še prihajali v azilni dom, saj zdaj tam živijo najini prijatelji.

Liza Planinec Čadež, 7. razred, Osnovna šola Šenčur