»Keine Pflichten, nur Chancen.« Ali slovensko: »Nobenih obvez, samo možnosti.«
To je stavek, ki v najinih očeh kar najbolj na kratko zajame dušo projekta Jugend Schreibt. Ne gre za obvezo učnega načrta, temveč za dodatno dejavnost.
Za projekt, ki mladim ponudi možnost biti ustvarjalni, se preizkusiti v delu novinarja in napisati članek za enega največjih nemških časopisov Frankfurter Allgemeine Zeitung – vse od začetne ideje do končne pike.
Novinarski projekt ne poteka le na območju Nemčije, temveč se mu pridružujejo posamezniki in delovne skupine s celega sveta. In ravno ena izmed teh je organizirana pod vodstvom Geralda Hühnerja iz zavoda Discimus-Lab iz Tržca/Vidma pri Ptuju.
Tik pred začetkom epidemije koronavirusa pri nas se je oblikovala delovna skupina, v kateri ustvarjamo članke pod motom Discover Slovenia in Frankfurter Allgemeine Zeitung.
Takrat še gimnazijki, sva se tudi midve s projektom srečali ravno leta 2020. Takrat je k odločitvi za sodelovanje verjetno najbolj prispeval ravno prvi stavek, saj si zaradi številnih šolskih in obšolskih obveznosti takrat nisva želeli nalagati novih. Da pa se taka priložnost ponuja povsem brez obveze – tega res nisva smeli izpustiti iz rok.
Sprva je bila najina največja skrb, da v bistvu sploh ne veva, kako se takšen članek napiše. Kljub zagotovilu, da bomo vodeni skozi prav vsak korak, si takrat nisva niti najmanj predstavljali, da bo vse potekalo tako gladko.
Ampak kako sploh začeti?
Pisanje članka je bilo nekaj povsem izvenserijskega, nekaj novega, v primerjavi z običajnim poukom v šoli in vsakodnevnim načinom pridobivanja informacij, ki danes v glavnem poteka prek spleta. V članku namreč ne sme pisati nič, česar nisi izvedel iz prve roke.
Najprej si je treba zamisliti temo. Potem je treba najti osebo, od katere misliš, da lahko pridobiš vse potrebne podatke, jo kontaktirati, nato pa seveda upati, da bo ta oseba sploh pripravljena sodelovati in se bo odzvala.
Z malo sreče se ti celo uspe dogovoriti za termin, na katerem jo boš bombardiral z vprašanji in poskušal iz nje iztisniti čim več zanimivih odgovorov. Skratka, izvesti moraš intervju – in to v živo.
Nama ti koraki niso predstavljali velikega problema, saj naju družijo podobni interesi. Hitro sva bili odločeni, da želiva pisati o glasbi.
In spomnili sva se na Žana Tetičkoviča, ki že celo življenje pleše s palicami.
Gre za Ptujčana, ki je prvotne smučarske palice kaj hitro zamenjal z bobnarskimi. To zgodbo sva vsekakor želeli deliti z nemškimi bralci – pa čeprav jih z dejstvom, da je ta Ptujčan najin sokrajan, ne bi ravno navdušili.
Dejstvo, da piševa za nemško občinstvo, je moralo biti v oziru. Poiskati sva morali nekaj, kar bi nemške bralce lahko zanimalo, in na najino srečo je bila dovolj zgovorna že zgodba sama. Treba jo je bilo le izbrskati iz intervjuja, urediti in njene dele preplesti z rdečo nitjo.
Predhodno pa seveda še prevesti, saj je intervju potekal kar v treh jezikih: slovenščini, nemščini in angleščini.
Čeprav mora biti članek na koncu napisan v nemščini, je na poti do tja izbira jezika svobodna in znanje nemščine sploh ni obvezno.
Delo je bilo kot igra namiznega tenisa. Vsi smo prijeli loparje in si celo leto – toliko traja en projekt – prav spretno podajali žogico.

Z mentorjem Geraldom Hühnerjem smo bili že od začetka odlično uigran tim.
Tako dober, da se po prvem članku sploh nisva hoteli ustaviti in na mentorjevo idejo napisali še članek o nemških veleposlanikih v Sloveniji, to sta zakonca Natalie Kauther in Adrian Pollman, ki si funkcijo delita.

Ker zahvaljujoč epidemiji po dveh člankih še vedno nisva imeli priložnosti intervjuja izvesti v živo, sva poskusili še v tretje.
Tokrat se je obrestovalo in po pogovoru s tričlanskim timom iz Ljubljane je nastal še članek o naši zeleni prestolnici.
Ves trud je poplačan, ko dobiš v roke izvod sveže natisnjenega časopisa, na katerem stoji tvoje ime.
Poleg vrat do prvih novinarskih izkušenj pa nama je projekt odprl še številne druge možnosti.
Ne samo, da sva imeli priložnost o njem govoriti po radiu. Imeli sva celo čast zastopati našo delovno skupino na podelitvi v Frankfurtu.

Časopisna hiša Frankfurter Allgemeine Zeitung med sodelujočimi vsako leto izbere dva nagrajenca. Letos se je prvič v zgodovini projekta odločila nagrado podeliti skupini, in to ravno naši.
Ta nagrada predstavlja vrhunec našega delovanja, ampak nismo še zaključili.
Skupina tudi letos sodeluje v projektu in raziskuje skrite kotičke Slovenije. Še vedno ni nobenih obvez, čaka pa nas še veliko možnosti.
Vida Glatz in Sara Rosalia Gutschi, Gimnazija Ptuj
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
