Dijak, ki piše pesmi, spodbuja k branju in pisanju

Domen Pehani, dijak 4. letnika Gimnazije Vič, v prostem času piše pesmi.

Pravi, da do petnajstega leta poezije ni zares razumel in se mu je zdela nesmiselna.

Med karanteno in po njej se je začel njegov pogled na svet spreminjati in takrat je uvidel čar poezije.

Kdaj si napisal prvo pesem? Kaj te je spodbudilo k temu?

Pisati sem začel med vožnjo na nek izlet, na katerem so bili skoraj sami neznanci in sem se počutil osamljeno.

Ta občutek sem želel spraviti iz sebe.

Kaj te navdihuje?

Zares lahko pišem samo takrat, ko občutim notranjo željo po tem, da nekaj povem. Ta navdih običajno dobim ob bolj čustvenih dogodkih, včasih pa tudi povsem naključno.

Koliko pesmi si že napisal?

Za zdaj okrog 30, a jih je večina popolnoma osebnih.

Ena izmed njih, Plastelin, govori o občutkih utesnjenosti, ki jih mladi doživljamo zaradi svojih neizmerno visokih pričakovanj glede uspešne prihodnosti.

S pesmijo sem želel sporočiti, da so ti občutki grozni, pa vendar jih doživljamo, zato se moramo z njimi čim prej seznaniti in soočiti.

Namenjena je vsem, ki se spopadajo s takimi občutki. Želim, da vedo, da niso sami.

PLASTELIN

Vleče me narazen

in trga drobne kosce z mene,

da me vedno manj ostaja.

Kakor plastelinu,

mi spreminja izmaličeno obliko

brez moje privolitve.

Med pričakovanji

na koncu ostanem sam,

razkosan in poteptan.

Ali imaš kakšnega vzornika ali vzornico?

Pravzaprav nimam nikogar, ki bi ga lahko označil za vzornika. Navdušujejo me posamezna dela, ki jih občudujem.

Ali so bile tvoje pesmi že kje objavljene?

Izšle so v šolskem zborniku, ki je nekakšna letna izdaja pesniških in likovnih izdelkov dijakov Gimnazije Vič.

Je pisanje pesmi hobi ali bi po poklicu rad postal pesnik?

Hobi, a vendar si želim zaplavati v umetniške vode.

Prijavil sem se na filmsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Želim si, da bi lahko vsebine, ki sem jih do zdaj izražal skozi poezijo, prikazal tudi na filmskem platnu.

Misliš, da je poezija med mladimi priljubljena?

Zdi se mi, da umetnost nasploh ni preveč priljubljena.

Za poezijo se mi zdi to nekako sprejemljivo, saj se razumevanje metaforičnih podob in globljih pomenov razvije malo kasneje. A kljub temu mislim, da je poezija podcenjena.

Kako bi bralce Časorisa spodbudil k pisanju in branju poezije?

Občutek imam, da se marsikdo pisanja boji, kar jih potem tudi odvrača od branja.

Poezija je nekaj čisto zasebnega.

Namen poezije ni potrditev, ki nam jo dajo drugi. Je sprostitev misli, ki nam ne dajo miru.

Rekel bi piši, beri in uživaj zase zato, da boš kasneje lahko svoje veselje delil z drugimi.