V zadnjih letih se veliko govori in piše o digitalizaciji vseh vrst, med drugim o digitalizaciji izobraževanja. Beremo hvalnice digitalizaciji, ki naj bi rešila naše težave. Prav tako lahko zasledimo opozarjanje na pasti, ki jih lahko prinese.
Kaj pravzaprav pomeni ta izraz?
Slovar slovenskega knjižnega jezika ga pojasni takole:
Govorimo torej o uporabi takšnih ali drugačnih digitalnih naprav v šoli in o učnih gradivih v digitalni obliki.
Zakaj je oblika gradiva in uporaba naprav tako pomembna?
Pokazalo se je, da sploh ni vseeno, ali se učimo iz knjig ali z zaslonov.
Pokazalo se je, da sploh ni vseeno, ali pišemo z roko na papir ali tipkamo na računalnik ali telefon.
Če pišemo z roko, razvijamo sposobnosti in spretnosti, ki jih ne dobimo pri tipkanju.
Prav tako si več zapomnimo, dobimo več novih idej in razvijamo fine motorične spretnosti. Obstaja celo akcija Teden pisanja z roko, ki opozarja na to.
O vsem tem ne razmišljamo le pri nas.
Ugotovili so namreč, da njihovi učenci niso več tako uspešni pri pisanju in branju, kot so bili.
Opazili so, da je to posledica digitalizacije v šolah.
Opazili so, da so šli predaleč v svojem navdušenju nad tehnologijo.
Nekaj podobnega so že pred nekaj leti naredili v Franciji.
Ali so takšne državne prepovedi ali zapovedi zares potrebne?
Običajno države to naredijo šele takrat, ko gredo stvari predaleč in ne najdejo druge rešitve.
Kako je s tem pri nas? Na srečo ni tako kot na Švedskem, kjer so bili do zdaj otroci na tablicah že v vrtcih. Večina slovenskih osnovnih šol, in nekatere srednje, ima pravila glede uporabe telefonov v šoli.
Imamo torej srečo, da nam ni treba postaviti na glavo vsega, kar smo do sedaj počeli.
Otroci se morate učiti o digitalni plati našega sveta tudi v šolah. Dobro pa je, da se iz izkušenj drugih naučimo še to, kaj se zgodi, če z digitalizacijo pretiravamo.